primozsturman

Foto Gio Gargiulo/avtoričin FB profil   Iz zbirke Aspettare la rugiada , Raffaelli, 2017 videla sem lomljenje zarij med električnimi žicami na nebu vsaj tisočkrat, da jih spustim med prsti – ona pa dela dež, ki me drži priklenjeno ob okno in gravira svoj nasmeh h koreninam vsakega pobega. * lahko bi vstopali vate kot v katedrale tišine: tiste, ki te učijo dotikati se ustnic kipov in te stisnejo v jok stebrov izven osi … tudi tako, ko širim glas neobstoječega stropa, mi znaš povedati, da zrak sam na sebi ni dovolj za pesem: nasloni se na nekaj, kar ga odznotraj pripravlja. * ko je o tebi rekla narcis sem vzdolž tvojega vratu videla preplet tiste cvetice … nato sem se ji nasmehnila in mislila, saj res – tvoja največja napaka nosi – od vedno – ime po cvetici. Iz zbirke Shibuya Crossing , Interno Poesia,...

Pet možakarjev je nemo zrlo v ovinek, od koder se je že dolgo slišal ropot traktorskega motorja. Eden je pravkar odvrgel čik v umazano vodo, ki je zastajala v luži pot mlinom za grozdje, drugi je živčno prestopal sem ter tja, tretji je slonel na robu lijaka preše, zadnja dva pa sta sedela na zidku iz kamnov in malte . Traktor se je naposled le prikazal izza žive meje iz vrtnic. Zaradi udarnih lukenj na makadamu je tovor na prikolici poskakoval, malce nejevoljen je bil zato tudi izraz na obrazu šoferja. “ Kdaj boš da u asfaltirat cesto? ” ga je vprašal, ko je skočil iz kabine. “ Kolko kišt je? ” mu je namesto odgovora rekel vinogradnik. “ Točno pedeset .” “ Dejmo, fantje, razkladat. Ta prve boste stresli v mlin. Bomo zvagali eno s sredine. ” Stopili so do prikolice in odprli zadnjo stranico. Ta je zakrila registrsko tablico, na kateri je bil ob registraciji grb z belim nazobčanim poljem, ki je navzdol prepustil mesto različnim odtenkom smaragdno zelene barve. “ Prbliž...

(foto Amazon.co.uk) V ponedeljek, 1. aprila, je v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu potekala nadvse zanimiva debata. Ker se je nisem mogel udeležiti – prireditelj bi se verjetno moral vprašati, če je takšen ustaljeni termin srečanj (ponedeljek ob 20. uri) primeren za večino ljudi, ki so, kljub vse višji povprečni starosti mesta (leta 2017 je znašala že 48,1 leta), še vedno delovno aktivni –, moram verjeti medijskim poročilom in besedam udeležencev o njej. Ni mi namreč uspelo zaslediti podatka o tem, da bi med debato o vprašanju slovenskega jezika kot najvišje vrednote slovenskega ustvarjalca in ustvarjalke ter s tem povezanim vse večjim “odlivom” naših piscev v italijanski jezikovni kod kdo načel vprašanje odnosa med obrobjem in središčem, ki je za nas v književnosti aktualno najmanj od leta 1954, če ne že prej. O tem priča serija zapisov v revijah, ki so pri nas izhajale po drugi svetovni vojni (še pred Zalivom). Načelno se lahko vsi strinjamo, da je za slovenskega pisca nj...

„Tradicionalne stranke so v krizi, nastopil je naš trenutek!“ z govorniškega odra prepričano zaključi deželni sekretar. Sledijo trenutki bučnih aplavzov in ovacij. Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Počutim se vzhičenega. Končno se nam ponuja priložnost, da presežemo razpršenost in se združimo v en politični subjekt, ki bo znal nastopati veliko bolj odločno. Čutim, da mi sekretarjeva retorika prehaja v kri. „Do kraja se strinjam z njegovimi besedami, je pa že res, da bom težje skrbel za kolektivno dobrobit, če nimam neke svoje gotovosti. Diplomiral sem pred pol leta, službo pa še iščem.“ „Ne skrbi, jeseni bodo volitve. Utegne ti pripadati dobro plačano mesto pomočnika novega poslanca, dosedanji ne bo več kandidiral.“ Devica ti ponuja studenčnico, ženska strup, kako boš volil? Volil boš strup. „Ni rečeno, da bo izvoljen.“ „Seveda ni, zato pa je treba zbrati čim več glasov podpore, delati propagando. Ti boš ustvaril njegov Instagram pro...

Spoštovane in spoštovani, čast glavnega nagovora na prireditvi ob dnevu slovenske kulture, čemur smo nekoč rekli Prešernova proslava, me je tokrat doletela prvič. Dobro se sicer spominjam, kako sem se kot dijak tržaškega liceja Prešeren pred natanko dvajsetimi leti odzval vabilu prirediteljev, naj mladi (tedanji maturantje) pripravimo osrednji besedni pozdrav. Zbralo se nas je pet ali šest, ki smo nekaj popoldnevov preživeli v Kavarni San Marco, kjer smo debatirali in prerešetavali lastne ideje. Iz srečanj ob kavi, čaju in cigaretah je nastalo besedilo, ki ga je sošolka nato prebrala na osrednji tržaški prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v boljunskem gledališču Franceta Prešerna, saj so Kulturni dom v tistem času popravljali. Ni mi treba segati po časopisnih arhivih, da se spomnim, česa smo si tržaški maturantje želeli. Desetletje, stoletje in tisočletje so bila na prelomu, Evropa oziroma Evropska unija pa pred pomembnimi koraki širitve proti vzhodu, kar se je uresnič...

Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel...

„Zakaj imaš tako umazane roke?“ vpraša dekle svojega naključnega soplesalca, ki ga je srečala na šagri. Fantu se na prstih poznajo sledi črne barve. „Prijatelj je kupil rabljen motorin, pa sva ga danes popoldne prebarvala v črno.“ Ona pomisli, da ji črna barva ni preveč všeč. Črni so tisti, proti katerim hodi manifestirat s svojimi sošolci. Črni nočejo, da bi se v mestu uveljavila vidna dvojezičnost. Črni so celo hoteli preprečiti izgradnjo slovenskega gledališča daleč od mestnega središča. „Odkod pa si?“ ga vpraša. Fant jo spusti iz objema, z roba plesišča ga pokličeta prijatelja. Hitro se oddaljijo. Ko njo in še dve prijateljici pride čez dobro uro iskat oče z avtomobilom, hitro opazijo, da je slabe volje. „No, kaj je?“ ga vpraša. Prijateljici molčita. „Popoldne smo ob vhodu v vas postavili dvojezično tablo, pa so jo prekleti hudiči nocoj že pomazali ...“ * Soseda se pozno zvečer vračata domov. Skupaj vstopita na avtobus. Petek zvečer je, opolnoči nastopi volilni molk...

Pred nami je nov roman trža škega pesnika in pisatelja Marija Čuka z naslovom Prah , ki je jeseni izšel pri založbi Mladika. Z njim Čuk zaključuje svojo „zamejsko trilogijo“, ki jo je začel leta 1998 z objavo Pene majskega vala in nadaljeval pred dvema letoma z Molkom koloradskih hroščev . Tokratno avtorjevo delo opisuje življenjsko zgodbo Ivana Čuka iz vasi v tržaškem Bregu po drugi svetovni vojni. Razdeljen je na sedem poglavij, ki so postavljena v sredino vsakega desetletja (1945, 1955, 2005). Marij Čuk skuša z izseki iz življenja glavnega lika prikazati oziroma secirati spremembe, ki so se v slovenski družbi na Tržaškem zgodile v povojnih desetletjih. Prav v odnosu med glavnim likom in dogajanjem, ki ga sam dejansko ne ustvarja, ampak skoraj le pasivno spremlja, tiči glavni problem zgodbe. Če je do neke mere sprejemljivo, da je posameznikova usoda oblikovana v ključu zgodovinskih sprememb, bomo avtorju nekoliko težje odpustili dejstvo, da je v središče dejansko postavil ...

Če je osnovni namen filma Red Land (Rosso Istria) (na sliki prizor s snemanja filma, vir IMDb.com) šokirati gledalca, lahko brez dvoma zapišemo, da je v tem več kot uspešen. Po brutalnosti ga lahko namreč primerjamo večini filmov, ki prikazujejo preganjanje in iztrebljanje Judov v času nacizma in druge svetovne vojne. V njem pride zelo dobro do izraza arhetip banalnosti zla, ki ga je v drugi polovici preteklega stoletja s to posrečeno skovano besedno zvezo definirala nemška filozofinja judovskega rodu Hannah Arendt. Človek je človeku ne samo volk, ampak precej več in precej slabši, saj je sposoben svoj gnev v sebi zadrževati (in ga gojiti) tako dolgo, dokler se ne pojavi prava priložnost za maščevanje, ki ne prizanese nikomur. Vojna in njene posledice namreč v človeku prebudijo vse najslabše nagone. Zgodba filma Red Land (Rosso Istria) se dogaja v času druge svetovne vojne in je posneta po resnični usodi mlade študentke Norme Cossetto, hčerke fašističnega veljaka iz Vižinade pr...

Bil sem med tistimi, ki so imeli posebno čast profesorja in pisatelja Alojza Rebulo ne samo poznati osebno, ampak se tudi z njim družiti. Zaradi najine generacijske razlike se je to zgodilo v pozni jeseni njegovega življenja. Še danes se dobro spominjam prvega srečanja z njim. Bil sem v četrtem letniku liceja Prešeren, ko je izšel njegov roman Cesta s cipreso in zvezdo. Na cesti na Opčinah sta se tedaj srečala moj pokojni ded Ivan Artač ter Rebula. Takrat sem mu kot 18-letnik posredoval svoje vtise o njegovem romanu. Intenzivno pa sem pisatelja obiskoval v začetku tega desetletja, nekajkrat na Opčinah, največkrat pa v Loki, kjer je s svojo življenjsko družico Zoro Tavčar preživljal jesen življenja. Obiska je bil vedno vesel. Pri njem sem zelo cenil ne samo njegov literarni opus (brez težav lahko rečem, da je moj literarni učitelj), ampak tudi in predvsem njegovo življenjsko zadržanje in pot, ki ga je po dolgih letih duhovne krize na začetku šestdesetih preteklega stoletja pripel...

1. Tistega dne je na prihod avtobusa čakala le peščica ljudi, sirena je že zdavnaj odtulila, v menzo pa so z naglico stopali še zadnji zamudniki. Ženska iz vrste barak ob cesti ni odtegnila pogleda s pelargonij, ki jih je zalivala. Ko so mimo švignile še zadnje hiše v naselju, si je moški z roko, prislonjeno na okensko steklo, prižgal cigareto. Tam spredaj se je okrog svoje osi pod soncem vrtel ogoleli grič, kamenje na njegovem pobočju je štrlelo iz redko poraščene, suhe in že skoraj polegle trave, tako da je dušilo ves prostor proti njegovemu vrhu. Grobo blago srajce na roki se mu je medtem napenjalo in spuščalo, on pa je kadil s počasnimi vdihljaji. Nekajkrat se je izognil ženinemu pogledu, saj je hotel še enkrat počasno vdihniti cigaretni dim. Nato se je sklonil k njej, kot bi želel z obraznih potez prebrati, ali je njena zaskrbljenost le posledica obzirnosti do očeta in ostalih potnikov. Starec je bil na tem, da ga znova prevzameta spanec in nezavest; vse bolj je pobled...

Prvega oktobra bo minilo natanko eno leto, odkar nas je zapustil furlanski pesnik Pierluigi Cappello (foto ilsole24.ore.com). Pred nedavnim so se spominu prerano preminulega pesnika (komaj je bil dopolnil petdeset let) poklonili na vsakoletnem knjižnem sejmu Pordenonelegge. Založba BUR je ob tej priložnosti izdala njegovo zbrano delo z naslovom Un prato in pendio (Viseči travnik), v katerem so objavljene vse njegove pesmi, ki jih je napisal v četrt stoletja ustvarjalnosti (1992–2017). Ob taki priložnosti si ne morem kaj, da bi k spominom na furlanskega pesnika ne pristavil še svojega piskrčka, in sicer v tem kotičku svetovnega medmrežja, ki se imenuje osebni blog. S Pierluigijem sva se spoznala pred dobrimi desetimi leti, ko me je, še sveže diplomiranega zgodovinarja, začela zanimati književnost naših sosedov Furlanov. V ta namen sem se le mesec po zagovoru vpisal na tečaj furlanskega jezika. Zanimivo, popolnoma brez predsodkov, ki jih povprečen Tržačan goji do prebivalcev b...