Kratke kratke črne

„Zakaj imaš tako umazane roke?“ vpraša dekle svojega naključnega soplesalca, ki ga je srečala na šagri.
Fantu se na prstih poznajo sledi črne barve.
„Prijatelj je kupil rabljen motorin, pa sva ga danes popoldne prebarvala v črno.“
Ona pomisli, da ji črna barva ni preveč všeč. Črni so tisti, proti katerim hodi manifestirat s svojimi sošolci. Črni nočejo, da bi se v mestu uveljavila vidna dvojezičnost. Črni so celo hoteli preprečiti izgradnjo slovenskega gledališča daleč od mestnega središča.
„Odkod pa si?“ ga vpraša.
Fant jo spusti iz objema, z roba plesišča ga pokličeta prijatelja. Hitro se oddaljijo.
Ko njo in še dve prijateljici pride čez dobro uro iskat oče z avtomobilom, hitro opazijo, da je slabe volje.
„No, kaj je?“ ga vpraša.
Prijateljici molčita.
„Popoldne smo ob vhodu v vas postavili dvojezično tablo, pa so jo prekleti hudiči nocoj že pomazali ...“

*

Soseda se pozno zvečer vračata domov. Skupaj vstopita na avtobus.
Petek zvečer je, opolnoči nastopi volilni molk.
„Si se že odločil, za koga boš glasoval?“
„Rad bi za one, ki pravijo, da moramo zapreti meje in se zavarovati pred tujci. Preveč jih je. Če bo šlo tako naprej, nam bodo pokradli vse službe.“
Avtobus se čez nekaj minut ustavi na postaji, skozi prednja vrata vstopita mladeniča temne polti.
„Kaj sem ti rekel?“
Kmalu morata izstopiti, zato počasi vstaneta. Tedaj se jima eden od mladeničev nenadoma približa. Tisti, ki se hoče zavarovati pred tujci, nagonsko trzne. Ko bi za njim ne bilo kovinske cevi za oprijemanje, bi stopil korak nazaj. Njegov vroči hrbet se dotakne mrzlega železa. Strese se.
„Gospod, nekaj vam je padlo iz žepa,“ reče eden od njiju in se nasmehne.
Na tleh leži denarnica črne barve.

*

„Računovodji bo treba dati vozovnice, da nama povrnejo potne stroške.“
„So overjene?“ jo vpraša sodelavka.
„Joooj, ne.“
„Pohiti.“
Ženska skoči z vlaka in se zaleti na konec perona, kjer je na betonskem stebru pritrjen avtomat. K lokomotivi se že pomika prometnik, ki bo strojevodji dal znak za odhod vlaka.
„Počakajte, počakajte, takoj bom.“
Uspe ji vstopiti v zadnji vagon le nekaj trenutkov, preden vlak odpelje. Kmalu zatem mimo pride sprevodnik.
„Karte, prosim.“
Odtisa s krajem, datumom in uro skoraj ni videti.
„Saj res, trakove s črnilom bi lahko večkrat zamenjali ...“
Vlak se dvigne nad zaliv in ju po dobri uri pripelje na njun cilj v mesto v središču ravnine.
„Kavico bi si lahko privoščili ...“
„Greva v bar.“
„Dvakrat črno,“ rečeta, ko pride mimo natakar. Debelo ju pogleda, potem pa skomigne z rameni. Ura je komaj pol desetih dopoldne.
Čez nekaj minut se na mizi pred njima znajdeta kozarca s črnim vinom.

*

Pustni torek. Zadnja šolska ura.
„Kako se oblečeš nocoj?“ „Kje se dobimo?“ „Nas lahko pride iskat tvoj tata?“ „Kdaj si si zadnjič fanj umila roke, da imaš tako črne nohte?“
Zadnji stavek je tako iz konteksta, da zmede vseh mogočih dijaških neumnosti navajenega profesorja matematike. Za trenutek prekine razlago. Enačbe na tabli zastojijo.
Naenkrat se iz zadnje vrste razširi močan vonj po topilu. Na klopi ždi steklenička laka.

*

“Kaj bo danes za večerjo?“ vpraša mož ženo.
„Boršč.“
„S čisto malo smetane, prosim.“
Ni bilo tipično zanj. Mastna hrana mu je od vedno prijala. Videti je bil zaskrbljen, od partijskega sestanka je prišel slabe volje.
„Kaj ti je? Kaj se je takega zgodilo?“
Za trenutek se je zamislil. Na teh sestankih je zadnje čase pomembnejše to, kar se zamolči, kot tisto, kar se pove.
„Ljudje izginjajo v črne noči ...“, je rekel polglasno.
„Si morda znorel?“
Ni odgovoril.
Po cesti se je pripeljal črn GAZ-M1, iz katerega sta izstopila dva moška v črnih usnjenih plaščih. Stopila sta skozi sosednja vrata v bližnjo stavbo.

*

Domov je prišel v črni srajci.
„Piše se novo poglavje človeške zgodovine,“ zagrmi zmagoslavno.
„Končno imaš enkrat obleko, ki ni raztrgana ali črna od umazanije,“ mu reče oče.

*

Črnolaska pride na izpit k profesorju, ki goji predsodke do blondink.
Iz kabineta odide z desetico v indeksu.
V kavarni si naroči belo kavo.
Potem gre na stranišče, kjer si sname lasuljo.

*

„Corto corto nero,“ pravi v WhatsApp sporočilu.
„Kaj misliš s tem?“ ji napišem.
V odgovoru se prikaže fotografija.
Njen dress code za nocoj.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tukaj je Jugoslavija

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Kako objaviti literarno delo (2)