Slovenščina v Trstu (drugo poglavje)
![Slika](https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEguqcLL8P8Z2njsAweix4BofnRM-R2TdM3nLoBSq7VnNuDhiCAx3NfTtAauinVrmBfDNy2sQ9snAd8gvV-w_H0U8zC7TGysSi0MQtJWW24D-2WfBu5Jl8qjADTTlPavK9hfJ8Q3OLWolgPv/s320/597px-Italian_traffic_signs_-_confine_slovenia.svg.png)
Septembra sem se udeležil jesenskega seminarja za slovenske šolnike v Italiji, na katerem je kot častna gostja nastopila italijanska ministrica za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje Valeria Fedeli. Vse nas je presenetila z izjavo, da namerava ministrstvo v Rimu začeti z uvajanjem pouka slovenščine v italijanske šole na Tržaškem in Goriškem. Če lahko primerjam s Slovenijo: podobna praksa, in sicer učenje manjšinskega jezika, ki je hkrati jezik sosedov, je namreč v slovenski Istri v Prekmurju stvarnost že dolga desetletja. V naslednjih dneh se je v tržaških medijih zvrstilo kar nekaj replik na ministričine izjave. Ker so politiki_čarke po navadi vedno nekaj (mestoma pa tudi precej) korakov za svojimi volilci_kami, se je tudi tokrat zgodilo, da je javnost nekatera mnenja o tem, da je slovenščina povsem nepotreben jezik, saj ga govori dva milijona ljudi, “kaznovala” s precej logičnim linčem na družabnih omrežjih. Če se je jeseni v tem smislu “izkazala” tržaška odborni