Slovenščina v Trstu (drugo poglavje)

Septembra sem se udeležil jesenskega seminarja za slovenske šolnike v Italiji, na katerem je kot častna gostja nastopila italijanska ministrica za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje Valeria Fedeli. Vse nas je presenetila z izjavo, da namerava ministrstvo v Rimu začeti z uvajanjem pouka slovenščine v italijanske šole na Tržaškem in Goriškem. Če lahko primerjam s Slovenijo: podobna praksa, in sicer učenje manjšinskega jezika, ki je hkrati jezik sosedov, je namreč v slovenski Istri v Prekmurju stvarnost že dolga desetletja.

V naslednjih dneh se je v tržaških medijih zvrstilo kar nekaj replik na ministričine izjave. Ker so politiki_čarke po navadi vedno nekaj (mestoma pa tudi precej) korakov za svojimi volilci_kami, se je tudi tokrat zgodilo, da je javnost nekatera mnenja o tem, da je slovenščina povsem nepotreben jezik, saj ga govori dva milijona ljudi, “kaznovala” s precej logičnim linčem na družabnih omrežjih.

Če se je jeseni v tem smislu “izkazala” tržaška odbornica za šolstvo Angela Brandi, je tokratna “čast” pripadla predstavniku desničarske stranke Fratelli d'Italia Claudiu Giacomelliju, ki je uvedbo slovenščine v italijanske tržaške šole označil za čisto predvolilno potezo levice (v nedeljo, 29. aprila v Furlaniji-Julijski krajini potekajo deželne volitve), hkrati pa je zatrdil, da gre za še novo privilegiranje slovenske narodne skupnosti v Italiji, saj se bodo odprla nova delovna mesta samo za take, ki obvladajo oba jezika. Odzivi družbenih omrežij so bili tudi tokrat podobni jesenskim.

Da je slovenščino v šole z italijanskim učnim jezikom v Trstu in Gorici vsaj na kratki rok dejansko nemogoče uvesti, ni povedal nihče. Pa ne zaradi birokratskih ali političnih ovir, ampak predvsem ker je že sama slovenska šola v Italiji tako kadrovsko podhranjena, da so, ko – bognedaj kdo zboli, ravnatelji_ce ob živce, ker ne najdejo ustreznega učitelja_ice, ki bo poučeval_a slovenski jezik in književnost. Prav zato tudi sam svoje dijake_inje velikokrat opozarjam, naj gredo študirat slovenščino, saj bodo tako zelo hitro dobili_e zaposlitev, pa se mi, vsaj zaenkrat le muzajo in posmihajo.

Zanimiv je tudi odziv, ki sem ga prejel v svoj elektronski poštni nabiralnik kot posledico dejanja, da sem novico o Giacomellijevem nasprotovanju slovenščini na italijanskih šolah delil na mailing listo slovenistov_k SlovLit. Prijatelj iz Trsta mi je očital, da sem na tak način še “podkrepil nekatere klišeje, ki jih premore povprečen Slovenec iz središča o Trstu in Tržačanih slovenske narodnosti, češ da smo vsak dan tepeni in zatirani od fašistov”. Prava novica naj bi bila po njegovem mnenju napoved uvedbe slovenščine, ne pa nasprotovanje temu koraku s strani nekaj izoliranih posameznikov_c.

Za trdoživost danes vse bolj nerealnih klišejev o Slovencih v Trstu, Gorici in Benečiji v osrednjeslovenskem prostoru nosi del odgovornosti tudi naša književnost. Dovolj je pogledati, kdo je v Ljubljani in na tudi na splošno v medijih najbolj na očeh javnosti (Pahor, Rebula, Košuta idr.) in takoj postane jasno, da je zaznava o nacionalnem problemu onstran zahodne državne meje močno pogojena z vsebino literarnih del zgoraj omenjenih piscev. Od naštetih sicer nekoliko odstopata Jelinčič in Sosič, saj je prvi že po svojem nazoru precej bolj svetovljanski, drugi pa piše o narodnostni problematiki s precej sodobnejšega gledišča.

Raziskovalka in slovenistka dr. Maja Smotlak je pred nekaj leti v svoji doktorski disertaciji, ki jo je zagovarjala na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, povojno ustvarjalnost Slovencev v Italiji (omejila se je sicer na romane med letoma 1991 in 2015) razdelila v tri kategorije. V prvo in hkrati najštevilčnejšo kategorijo je uvrstila enonacionalni roman, njegovi avtorji pa so v glavnem predstavniki starejše generacije. V njem je zvestoba slovenstvu ena bistvenih sestavin, brez katere ne gre. V drugi sklop se uvrščajo nekoliko mlajši (da me ne bo kdo narobe razumel: pri nas je “mlad” tudi tisti, ki je pri šestdesetih), ki so v svojo literarno produkcijo vpeli večnacionalne vidike. Med vsemi prednjačita že omenjena Marko Sosič in Dušan Jelinčič. Tretja kategorija pa je nadnacionalni roman, v katerem nacionalno vprašanje prehaja popolnoma v ozadje oziroma ni več aktualno. Pri vsem je še najbolj nazorno to, da je romanov prve kategorije številčno največ, sledijo jim dela iz druge, zadnja kategorija pa je skoraj neznatna, tako po delih kot tudi po avtorjih.

Smotlak je prepričana, vsaj po njenih besedah na lanskih študijskih dnevih Draga sodeč, da morajo pripadniki_ce mlajše generacije Slovencev iz Italije danes še vedno pisati o narodnostnih problemih. Narodnostna konstanta je namreč po prof. Miranu Košuti ena od temeljnih premis slovenske literarne ustvarjalnosti onstran zahodne meje. Tezo, kateri zaenkrat še nihče ne nasprotuje, avtor zagovarja v eseju Mejišče, zbirka E – mejli, eseji o mejni literaturi, Litera, 2008. Poleg narodnostne avtor sicer navaja še štiri druge, in sicer prostorsko, etično, ontološko in jezikovno, ki po njegovem mnenju zaznamujejo slovensko literatno ustvarjalnost v Italiji in jo delajo bistveno različno od tiste v osrednjeslovenskem prostoru. Sam sem sicer prepričan, da bo čas ovrgel tovrstno klasifikacijo, saj smo med zamejci priča vse večji fluidnosti, tako v pogledu na narodnostno vprašanje, rabi jezika (veliko jih piše v italijanščini), opisu prostora, ki ni nujno več tržaški, goriški ali beneški, pa tudi ontoloških in etičnih premis je v današnji slovenski književnosti v Italiji vse manj. Če je bile te iztočnice še do pred časom naš prepoznavni znak in smo prav zaradi tega bili „zanimivi“, se bodo verjetno v prihodnosti postopno spremenile v klišeje, katerim se bo vse več avtorjev_ic začelo izogibati.

Zato dejansko ne morem drugače, kakor da ne bi dal prav prijatelju, ki me je opozoril, da s širjenjem tovrstnih novic (o nasprotovanju slovenščini s strani peščice) v osrednjeslovenskem prostoru brez potrebe krepim nekatere že itak pregloboko zakoreninjene predsodke o zatiranih Slovencih in “lumpih” Italijanih. Da bi morale biti mednacionalne napetosti in izkoriščanje nacionalistične retorike v politične namene (predvsem pred volitvami) že stvar preteklosti, nazorno pričajo ne samo komentarji uporabnikov Facebooka, ampak tudi in predvsem občutki tistih, ki so danes “res” mladi, torej sicer gimnazijskih dijakov_inj. Pred nedavnim sem jih v sklopu pisne naloge povprašal, naj opišejo svoj odnos do slovenske identitete in slovenstva nasploh ter pri tem naletel na pričakovane rezultate. Nekateri so sicer menili, da je biti Slovenec v Italiji oziroma pripadnik manjšine še vedno komplicirano, ker si razpet med tu in tam, med naše in njihove, večina pa je prepričana, da sta obe komponenti enakovredni, predvsem pa da sta v popolnoma nekonfliktnem odnosu.

Podobni občutki so se v zadnjem desetletju verjetno prebudili v marsikaterem_i italijansko govorečem_i Tržačanu_ki. Posledica tega je dejansko vse bolj zaznavno odmiranje predsodkov in predsodkov na račun sosedov, ki govorijo “neko čudno slovansko narečje”. Morda bomo nekega dne prišli_e celo do spoznanja, da so klišeji o nas bolj zakoreninjeni v osrednjem slovenskem prostoru, kakor pa pri sosedih_ah italijanske narodnosti in jezika, ki so nam v preteklosti ustvarjali_e marsikatero preglavico? Kdo ve?