Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (2. del)

3.

KRAS

V Koprivi na Krasu sem pri filmskem režiserju Janu Cvitkoviču preživel in pisal lepo število dni. V Lokvi na Krasu sem pri arhitektu Mateju Mljaču dobil lekcijo iz tržaške in kraške arhitekture; pri Muhi v Lokvi sem jedel najboljši in meni ljubi T – bone steak, ki ga obdelam le z olivnim oljem in solnim cvetom; tam vedno pijem malvazijo iz Ospa, nekoliko nižje, pod Črnim kalom in vis a vis tržaškega zaliva. Imam pa dolg, saj še nisem šel na Kokoško, priljubljen kraški in vobče rekreativni hribček, ki ga arhitekt Mljač redno obiskuje. Včasih sem hodil v Volčji grad k Janji Rožanc, pa k Aleksu Peršolji v Križ, se redno ustavil v gostilni v Tomaju na žolci in deci črnega, če me je bila volja pa še pri Ukmarju v Dutovljah. Znal sem obiskati tudi režiserja Zvoneta Šedelbauerja in njegovo hčer Katko v Škofih in še veliko teh postojank imam na kraški zemlji. Blizu mi je, zdi se mi, da jo dobro poznam, vendar zanesljivo drugače kakor Primož Sturman. Čeprav v zaledju tržaškega zaliva in kar nekolikaj več kilometrov od istrske prsti, pa je Kras nezmotljivo povezan z Mediteranom, kraški človek pa z istrskim, vsaj kar se nezlomljive vztrajnosti tiče. Če je v uvodni zgodbi Cena strojne ure pisatelj Primož Sturman dregnil v neizogibno vaško čenčarijo, primitivizem in splošno zajedljiv diskurz kmečkega življa, potem velja tudi zapisati, da Kras preseva vso knjigo zgodb Gorica je naša. S spretnim pripovednim tokom – knjiga ima sploh izdelano naracijo in je fabulativno vešče spisana – Sturman v zgodbi Šverckomerc (pa ne samo) priča o povezanosti Krasa z Italijo, Trstom in ekonomsko povsem različnih dimenzijah Kraševca in Tržačana. V času rajne Jugoslavije, kamor nas popelje zgodba, je bil Trst trgovinska Meka ne samo za Balkance, temveč in še bolj za prebivalce ob meji. Prav v tej zgodbi pa ne gre le za eksistenco, ki je poboljšana z ekonomsko dnevno migracijo, temveč tudi za osamosvojitev države Slovenije in vlogo katoliške cerkve pri tem. Izobraženci so pač v času pred nami bivali v duhovniških poklicih in v tržaškem zaledju se je zavednost nemalo kratov dogajala in rojevala prav tam. Če je v zgodbi Igra z ognjem Sturman govoril o prepovedi slovenskega tiska in knjig, o skrivnem branju Cankarja in Bevka, o posledicah le tega s črnosrajčniki, potem v Šverckomercu vitalno, pa čeprav z otožnim koncem, govori o volji in zavednosti, slovenski kajpak, kraškega človeka. To počne neprisiljeno in vehementno, prek maloobmejnih prehodov in obkrožen z zadrgnjenimi cariniki, Udbo in kar je bilo ali je še teh nesnažnih življenjskih pritiklin. Hoče nam povedati, da je slovenski živelj še vedno ali pa je bil izjemno trden na obeh straneh meje: Slovenci, ne glede na geografske dimenzije, smo trdovratni tudi ali pa predvsem zaradi tega, ker nas je tako malo in nas je mogoče strah: upor se rodi iz strahu.

4.

KAR JE NA MALO, JE NA VELIKO ISTO

Gorica je naša, literarni prvenec Primoža Sturmana je intrigantno čtivo. Zanesljivo pa ne le za ljudi, ki smo tako ali drugače povezani z Mediteranom, Trstom, Krasom in Italijo, saj ne gre za lokalne vinjete. Sturman se je že v prvencu pokazal in izkazal kot vešč opazovalec, spreten narativec in pisec, ki ob občutljivih temah zna zdržati distanco, da ga ne odnese v navijaštvo in patetiko, kar je ob zgodbah na vročih mejah vedno najtežje opravilo. Če knjigo pogledamo s strani, jo lahko imamo glede tematike za koherentno in spet razpršeno, saj je pisateljev intimni svet raznoroden: nekomu se zmeša zaradi političnega vprašanja, drugi po mnenju spet drugih slabo fukajo, tretji porivajo lahkomiselno candro, četrti pač ne nasedajo mejam in politiki, peti so fašisti, sedmi farji – levičarji, osmi pa le ljudje, ki bi hoteli svoj mir najti na zemlji, ki jih je povila. Kot avtor je globalen, saj nam da jasno vedeti, da se svet spreminja malo ali nič: za človeka je pomembno le mirno življenje, kar pa interesne skupnosti, ščepec politikov in sistemskih pribočnikov ne razume: pisatelj nam o tem izpiše kar nekaj strani vse od leta 1930 pa do današnjih dni. Hoče nam povedati, da kar je na malo, je na veliko isto. Če te kmet zajebava zaradi vrtne ograje, če te carinik drka zaradi le njemu znanih vzrokov, če te Italijan gleda postrani, ker bereš slovensko knjigo, če je za nekoga v odnosu gibalo le goli fuk, če porivaš staro babo za denar, če kadiš džojnt na sekretu, da bi našel najstniško identiteto, če ješ srnin golaž z njoki, ker se je srna ujela v rezalno žico, ki je tam, da ne bi negroidi in Afganistanci in Romuni in Cigani in kdorkoli šli na drugo stran meje, če boš zaradi salonarjev ujel več časa, da bi žensko nagovoril, da bi ti nocoj zlezla pod ponjavo ali vsaj storila pompin, če je psihoterapija en sam bankomat, če je biti fašist pod krinko drobnega kriminalca preslikano fojbam in levičarskim aktivistom, potem lahko z lahkoto zapišem, da so stvari, ki se godijo v povsem številčno reduciranem svetu iste, kot tiste, ki žarijo v milijonskem. Tako je to: na malo in na veliko je isto.

Knjiga Primoža Sturmana Gorica je naša se bere na dušek. Gre za odlično čtivo, ki bo bralcu dala misliti, predvsem pa preseneča dejstvo, da je bil avtor tako suvereno zmožen združiti visoko in nizko, zapleteno in enostavno, lepo in grdo. V tem oziru je lahko ta knjiga tudi zgled, da se tudi o najbolj zapletenih rečeh lahko piše brez tavtologije, filozofiranja in mašil. In tudi: veseli me, da iz tržaškega zaliva prek Krasa spet in znova prihaja nadarjen avtor, za katerega bomo zagotovo še slišali, če bo pisal naprej: osebno navijam za roman, ki na nek nov, svoj način osvetljuje vonj Krasa, Istre in Mediterana. Da je tega Primož Sturman zmožen, je dokazal že s prvencem.