Fratelli d'Italia (kratka zgodba)

„Tradicionalne stranke so v krizi, nastopil je naš trenutek!“ z govorniškega odra prepričano zaključi deželni sekretar. Sledijo trenutki bučnih aplavzov in ovacij.
Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar!
Počutim se vzhičenega. Končno se nam ponuja priložnost, da presežemo razpršenost in se združimo v en politični subjekt, ki bo znal nastopati veliko bolj odločno. Čutim, da mi sekretarjeva retorika prehaja v kri.
„Do kraja se strinjam z njegovimi besedami, je pa že res, da bom težje skrbel za kolektivno dobrobit, če nimam neke svoje gotovosti. Diplomiral sem pred pol leta, službo pa še iščem.“
„Ne skrbi, jeseni bodo volitve. Utegne ti pripadati dobro plačano mesto pomočnika novega poslanca, dosedanji ne bo več kandidiral.“
Devica ti ponuja studenčnico, ženska strup, kako boš volil? Volil boš strup.
„Ni rečeno, da bo izvoljen.“
„Seveda ni, zato pa je treba zbrati čim več glasov podpore, delati propagando. Ti boš ustvaril njegov Instagram profil in ga upravljal, recimo.“
„Kdo pa bo kandidat?“
„To bo odločil deželni sekretar.“
„Kje imaš nocoj punco?“ zamenjam temo.
„Doma je, očetu pomaga v trgovini.“
„Zakaj pa ni prišla?“
„Politika ni zanjo,“ odreže.
Mudi se mu k sekretarju.
Kakšna nedolžnost ... kakšno čarobno hinavstvo! Vi ste ustvarjen minister!
„Mi ga lahko vsaj predstaviš, da ga spoznam osebno?“
Malce se namršči. Moja zamisel mu več kot očitno ni všeč.
„Ni treba, vsa navodila, kako moraš delati, boš dobil v kratkem.“
„Pridem s tabo ...“
Kar presliši me.
Prizor opazujem od daleč. Takoj se prilepi nanj.
„Sem naj pride, kaj dela tam daleč?“
Hitro razumem, da ima v mislih mene. Približam se.
„No, lepo. Sedaj tudi ti spadaš med elito,“ mi takoj polaska. „Od tebe, mene, njega in ostalih tu je odvisna usoda vseh nas, ki nas družijo iste korenine, ne pozabi.“
Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.
Moj prejšnji sogovornik ni preveč zadovoljen. Skrhal sem njegovo ekskluzivno pravico.
„Po koncu sprejema si z nami vabljen v sosednjo vinoteko. Posebno sobo imamo rezervirano.“
Spet me navduši.
Večer teče med rdečimi, belimi in sladkimi vini, predvsem pa z veliko besedami ne samo glede te ali one politične stranke, ampak tudi o dekletih na klic.
Tu ali tam kateri od strankarskih mogotcev sočno prime za rit natakarico. Moj sogovornik sledi zgledu svojega političnega botra. Opazujem in se miselno distanciram.
Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori.
„Jutri greva gledat tisto razstavo, ne pozabi,“ mi reče, ko se poslavljam. Trenutek za odhod je ravno pravšnji, stanje bo, kot vse kaže, naglo degeneriralo.
Sobota zjutraj. Ne ravno primeren čas za nekoga, ki je prekrokal noč nekje do dveh zjutraj v vinoteki, potem pa bog ve kje … Najbrž se niti sam ne spomni.
Telefon ima izključen, vztrajati moram na hišnem zvoncu, ki se nahaja poleg velikih mrežastih vhodnih vrat na dvorišče, izza katerih neprestano laja bernski planšar.
„Noter pridi!“
„Ni govora, psa priveži.“
„Ničesar ti ne bo naredil, ne skrbi.“
„Raje počakam zunaj.“
Čakanje se raztegne na dobre pol ure.
Brez opravičila me povabi, da sedem v avtomobil.
„Takole oblečen misliš iti v galerijo?“ me zanima.
„Sprememba programa, malce bova šla dirkat ...“
„Kako to misliš?“
„Pač, dirkat. Športni avto imam, ne vidiš?“
Ferrarija res ne premore, Lotus pa tudi ne izgleda slabo. Usedem se na mesto sopotnika. Pred menoj se na desni strani armaturne plošče nariše simbol stranke Fratelli d'Italia, naslednice fašistov. Naših deklarirano najhujših nasprotnikov.
Naprednjaštvo je dobro, nazadnjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške. Morda pa so najboljši športni avtomobili, kdo ve?
„Kako to, da imaš avtomobil s takim logom?“
„Saj ni moj. Od nekega odvetnika, očetovega prijatelja je. Starša sta z njim in njegovo ženo šla na izlet in kosilo, pa so ga pustili na našem dvorišču.“
Zanimivo.
Kmalu zapelje na avtocesto, kjer pohodi plin. Začnem se bati, pa mu tega ne želim pokazati. Tedaj se spomnim, da so me nekoč učili, kako prisiliti nekoga, da upočasni.
„Gre mi na bruhanje.“
Ne da se pretirano zmesti. Očitno nima še dovolj adrenalina v krvi.
„Veš, tudi jaz hočem nekega dne imeti tak avtomobil.“
Aha, si recimo za to pripravljen porivati odvetnikovo hčerko, pomislim sam pri sebi.
„Če bi se recimo poročil z odvetnikovo hčerko, bi bil to zame zelo velik uspeh,“ reče, ko je že precej upočasnil. Hudič, bere mi misli.
„Veš, najpomembnejše je, da se naša skupnost zdravo razvija. Podpirati je treba družine, naše seveda, da bomo imeli čim več otrok.“
Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.
Vse mi je jasno ali pa tudi ne. Tudi stranka, katere logo še vedno plapola pred menoj, podpira tradicionalne družine. Svoje seveda, ne naših.
„Jaz sem definitivno za naše,“ pritrdim. Prepričano, ne zlagano. „Da bodo naši ljudje ustvarjali družine in rojevali otroke, potrebujejo službe. Predvsem mladi.“
Presliši. Stvar se ga pretirano ne tiče.
Končno se pripeljeva nazaj. Izstopim iz avtomobila. Športni dirkalnik je od znotraj veliko bolj podoben kabini dvosedežnega ultralahkega letala.
„Naslednji petek je seja deželnega odbora stranke. Ne pozabi. Medtem pripravi načrt, kako boš našemu kandidatu pomagal pri volilini kampanji po spletu.“
Medtem bom pošiljal naokrog ceveje, pisal maile, telefoniral, šel do te in one agencije, ki nudi zaposlitev za določen čas.
„Srečno!“
V sredo me pokličejo.
„Vabimo vas, da postanete naš sodelavec. Ponujamo sodelovanje za določen čas za dobo šestih mesecev. Če se boste izkazali in se dobro vključili v naš kolektiv, vam lahko pogodbo podaljšamo. Od vas pričakujemo voljo za sodelovanje, fleksibilnost ...“
Kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod.
Ko vas jebe. Povejte mi, kdaj in kje je razgovor.
Že razumem. Razgovora ni. Dela se direktno od doma.
„Naš kandidat za poslanca bo tale nadebudni mladenič na moji desni.“
Sedim in nemo opazujem.
Seja se hitro zaključi. Vsi se strinjajo.
O, domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!
„Hvala deželnemu sekretarju. Predlagam, da se gremo vsi skupaj malce pozabavat,“ z nasmeškom na ustnicah zaključi novopečeni kandidat za deželnega svetnika.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Red Land (Rosso Istria)

Slovenska vas