Fulvio Tomizza, Akacijev gozd
1.
Tistega dne je na prihod avtobusa čakala le peščica ljudi, sirena je že zdavnaj odtulila, v menzo pa so z naglico stopali še zadnji zamudniki. Ženska iz vrste barak ob cesti ni odtegnila pogleda s pelargonij, ki jih je zalivala.
Ko
so mimo švignile še zadnje hiše v naselju, si je moški z roko,
prislonjeno na okensko steklo, prižgal cigareto.
Tam
spredaj se je okrog svoje osi pod soncem vrtel ogoleli grič, kamenje
na njegovem pobočju je štrlelo iz redko poraščene, suhe in že
skoraj polegle trave, tako da je dušilo ves prostor proti njegovemu
vrhu.
Grobo
blago srajce na roki se mu je medtem napenjalo in spuščalo, on pa
je kadil s počasnimi vdihljaji. Nekajkrat se je izognil ženinemu
pogledu, saj je hotel še enkrat počasno vdihniti cigaretni dim.
Nato se je sklonil k njej, kot bi želel z obraznih potez prebrati,
ali je njena zaskrbljenost le posledica obzirnosti do očeta in
ostalih potnikov. Starec je bil na tem, da ga znova prevzameta spanec
in nezavest; vse bolj je pobledeval, njegova brada pa je medtem
zrasla še za prst.
Ugasnil
je cigareto, kajti njene oči, ko je podpirala očetovo glavo, so
bile negibne, kot bi se sama spraševala, ali je mogoče kaditi v
takem trenutku.
Umaknil
je roko z okna, sedaj je gledal ven, roke pa so se mu urejeno
zleknile na sedež. Na grebenu sta se izmenjevala prepleteno grmovje
in borovje, ki ga je mestoma prebadala svetloba. Niže pa sta eden ob
drugem rasla bolj ali manj zeleno in košato brinje ter divja
ščetica. Pokrajina se je nenehno spreminjala, peščica prvin, ki
jo je sestavljala, pa je vedno znova ustvarjala nove like. Za
kamnitimi zidki, ki so se vili ob cesti, je neurejeno poraščeno
javorje in trnje skrivalo pusto in turobno ravnico, mestoma pa so se
ob poti urejeno razporejali drobni gabri in skrotovičeni hrasti,
spet drugod se je na odprtem plazu kot na gangrenasti rani zaraščalo
jesenje, leskovje in bodičevje.
Ogovoril
je ženo: „Ali spi?“
Žena
mu je šepetaje odvrnila, sam pa je znova stegnil roko.
Edina
skupna prvina je bilo kamenje, njegova sivina mu je neprenehoma
silila pred negibne oči, tako da se je v njih zarisovala v ravni
črti. Manj pogosto kot na drugi strani ceste, raznoliko, a z vselej
med seboj enakim videzom, so se vrstile osamljene kmečke hiše in
naselja: kamnite zgradbe s podboji vrat in oken, pobeljenimi z apnom,
katerega belina je zijala med modrino in obledelo rdečino stene nad
senčnico; preplet hiš z neurejenim lastništvom prostorov, ograj in
dimnikov ter sadnjega drevja, napisi trgovin.
„Vsaj
kavo bi bili lahko kupili,“ mu je rekla, kot bi govorila sama s
seboj: moški se namreč sploh ni obrnil.
Na
robovih dveh naselij so se pred njim pojavile popolnoma enake lesene
barake, ki so bile medtem že izgubile barvo; ta je vztrajala le
više, kjer jo je ščitila streha. Na majhnem prostoru, ki je barake
ločeval od bodeče žice, je ležal grušč železno sive barve, iz
katerega je tu pa tam dihala gruda obdelane zemlje, na kateri sta
rasla grah ali solata. Od odprte oknice do najnižje veje na bližnjem
hrastu, ki je rasel med barakami, je bila napeta železna žica, na
kateri se je sušilo perilo. Izza ograje je gledala ženska, ki je
med zobmi stiskala vozel na ruti in ki se je z rokami skušala
ubraniti pred soncem; dva otroka sta medtem stopila na rešetkasta
vrata, ki so se s truščem zaprla.
Sedaj
je tudi žena skušala gledati ven, njen pogled je leno pristal na
odprtem oknu in dekletu, ki je sklonjeno v vedro ožemalo cunjo.
„In
vendar se marsikdo zmore prilagoditi,“ je rekel s tonom, s katerim
je govoril že prej.
Ko
se je obračal, se je je nehote dotaknil z nogo. Obrnil se je, a ji
je kljub vsemu lahno pritiskal na gleženj, kot bi mu tisti dotik še
vedno omogočal, da se znova nameni k vratom.
Pokrajina
je postajala vse nežnejša in bogatejša. Za zidki so se tu pa tam
pojavljale krpe gole zemlje rjasto rdeče barve, vrste trt so se
vzpenjale po pobočjih, češnje in orehi pa so metali senco na hiše
in vrtove.
Moški
je globoko dihal, lahna sapica pa se je poigravala z njegovimi lasmi.
Dalje
so se vrstili gozdički, vrtovi in vinogradi, s hrastjem in gabrovjem
pa so se kar sami od sebe mešali leskovje, mandljevci in murve. Med
živimi mejami so se vile prašne ceste, ki jih je pokrival gramoz,
risale so ovinke, izgubljale so se cikcak v zelenju, njihovi odseki
so nato postajali znova vidni med glogovim grmovjem, v najbolj
osojnih predelih pa je še vedno vztrajalo blato.
Avtobus
se je hrupno vzpenjal. Nebo se je v lastni belini nižalo, kot bi
počasi drselo v prepad. Tudi tek borovja na obzorju, ki se je vilo
vzporedno s cesto, se je za trenutek ustavil, kot bi negibno stal nad
praznino. V osrednji kotlini je ležalo naselje, katerega strehe hiš
so se gostile ob zvoniku. Onkraj polsence obokov mostu se je nenadoma
pojavil jeziček morja, ki se je čedalje širil, kot bi požiral
vrhove dreves in skalnate previse ter od korenin razjedal planoto.
Prevod Primož Sturman
Prevod Primož Sturman
Komentarji
Objavite komentar