Fulvio Tomizza, Akacijev gozd

1.

Tistega dne je na prihod avtobusa čakala le peščica ljudi, sirena je že zdavnaj odtulila, v menzo pa so z naglico stopali še zadnji zamudniki. Ženska iz vrste barak ob cesti ni odtegnila pogleda s pelargonij, ki jih je zalivala.
Ko so mimo švignile še zadnje hiše v naselju, si je moški z roko, prislonjeno na okensko steklo, prižgal cigareto.
Tam spredaj se je okrog svoje osi pod soncem vrtel ogoleli grič, kamenje na njegovem pobočju je štrlelo iz redko poraščene, suhe in že skoraj polegle trave, tako da je dušilo ves prostor proti njegovemu vrhu.
Grobo blago srajce na roki se mu je medtem napenjalo in spuščalo, on pa je kadil s počasnimi vdihljaji. Nekajkrat se je izognil ženinemu pogledu, saj je hotel še enkrat počasno vdihniti cigaretni dim. Nato se je sklonil k njej, kot bi želel z obraznih potez prebrati, ali je njena zaskrbljenost le posledica obzirnosti do očeta in ostalih potnikov. Starec je bil na tem, da ga znova prevzameta spanec in nezavest; vse bolj je pobledeval, njegova brada pa je medtem zrasla še za prst.
Ugasnil je cigareto, kajti njene oči, ko je podpirala očetovo glavo, so bile negibne, kot bi se sama spraševala, ali je mogoče kaditi v takem trenutku.
Umaknil je roko z okna, sedaj je gledal ven, roke pa so se mu urejeno zleknile na sedež. Na grebenu sta se izmenjevala prepleteno grmovje in borovje, ki ga je mestoma prebadala svetloba. Niže pa sta eden ob drugem rasla bolj ali manj zeleno in košato brinje ter divja ščetica. Pokrajina se je nenehno spreminjala, peščica prvin, ki jo je sestavljala, pa je vedno znova ustvarjala nove like. Za kamnitimi zidki, ki so se vili ob cesti, je neurejeno poraščeno javorje in trnje skrivalo pusto in turobno ravnico, mestoma pa so se ob poti urejeno razporejali drobni gabri in skrotovičeni hrasti, spet drugod se je na odprtem plazu kot na gangrenasti rani zaraščalo jesenje, leskovje in bodičevje.
Ogovoril je ženo: „Ali spi?“
Žena mu je šepetaje odvrnila, sam pa je znova stegnil roko.
Edina skupna prvina je bilo kamenje, njegova sivina mu je neprenehoma silila pred negibne oči, tako da se je v njih zarisovala v ravni črti. Manj pogosto kot na drugi strani ceste, raznoliko, a z vselej med seboj enakim videzom, so se vrstile osamljene kmečke hiše in naselja: kamnite zgradbe s podboji vrat in oken, pobeljenimi z apnom, katerega belina je zijala med modrino in obledelo rdečino stene nad senčnico; preplet hiš z neurejenim lastništvom prostorov, ograj in dimnikov ter sadnjega drevja, napisi trgovin.
Vsaj kavo bi bili lahko kupili,“ mu je rekla, kot bi govorila sama s seboj: moški se namreč sploh ni obrnil.
Na robovih dveh naselij so se pred njim pojavile popolnoma enake lesene barake, ki so bile medtem že izgubile barvo; ta je vztrajala le više, kjer jo je ščitila streha. Na majhnem prostoru, ki je barake ločeval od bodeče žice, je ležal grušč železno sive barve, iz katerega je tu pa tam dihala gruda obdelane zemlje, na kateri sta rasla grah ali solata. Od odprte oknice do najnižje veje na bližnjem hrastu, ki je rasel med barakami, je bila napeta železna žica, na kateri se je sušilo perilo. Izza ograje je gledala ženska, ki je med zobmi stiskala vozel na ruti in ki se je z rokami skušala ubraniti pred soncem; dva otroka sta medtem stopila na rešetkasta vrata, ki so se s truščem zaprla.
Sedaj je tudi žena skušala gledati ven, njen pogled je leno pristal na odprtem oknu in dekletu, ki je sklonjeno v vedro ožemalo cunjo.
In vendar se marsikdo zmore prilagoditi,“ je rekel s tonom, s katerim je govoril že prej.
Ko se je obračal, se je je nehote dotaknil z nogo. Obrnil se je, a ji je kljub vsemu lahno pritiskal na gleženj, kot bi mu tisti dotik še vedno omogočal, da se znova nameni k vratom.
Pokrajina je postajala vse nežnejša in bogatejša. Za zidki so se tu pa tam pojavljale krpe gole zemlje rjasto rdeče barve, vrste trt so se vzpenjale po pobočjih, češnje in orehi pa so metali senco na hiše in vrtove.
Moški je globoko dihal, lahna sapica pa se je poigravala z njegovimi lasmi.
Dalje so se vrstili gozdički, vrtovi in vinogradi, s hrastjem in gabrovjem pa so se kar sami od sebe mešali leskovje, mandljevci in murve. Med živimi mejami so se vile prašne ceste, ki jih je pokrival gramoz, risale so ovinke, izgubljale so se cikcak v zelenju, njihovi odseki so nato postajali znova vidni med glogovim grmovjem, v najbolj osojnih predelih pa je še vedno vztrajalo blato.
Avtobus se je hrupno vzpenjal. Nebo se je v lastni belini nižalo, kot bi počasi drselo v prepad. Tudi tek borovja na obzorju, ki se je vilo vzporedno s cesto, se je za trenutek ustavil, kot bi negibno stal nad praznino. V osrednji kotlini je ležalo naselje, katerega strehe hiš so se gostile ob zvoniku. Onkraj polsence obokov mostu se je nenadoma pojavil jeziček morja, ki se je čedalje širil, kot bi požiral vrhove dreves in skalnate previse ter od korenin razjedal planoto.

Prevod Primož Sturman

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Fratelli d'Italia (kratka zgodba)

Slovenska vas

Damiana De Gennaro, šest pesmi v slovenskem prevodu