Pierluigi Cappello (ob prvi obletnici smrti)

Prvega oktobra bo minilo natanko eno leto, odkar nas je zapustil furlanski pesnik Pierluigi Cappello (foto ilsole24.ore.com). Pred nedavnim so se spominu prerano preminulega pesnika (komaj je bil dopolnil petdeset let) poklonili na vsakoletnem knjižnem sejmu Pordenonelegge. Založba BUR je ob tej priložnosti izdala njegovo zbrano delo z naslovom Un prato in pendio (Viseči travnik), v katerem so objavljene vse njegove pesmi, ki jih je napisal v četrt stoletja ustvarjalnosti (1992–2017).

Ob taki priložnosti si ne morem kaj, da bi k spominom na furlanskega pesnika ne pristavil še svojega piskrčka, in sicer v tem kotičku svetovnega medmrežja, ki se imenuje osebni blog.

S Pierluigijem sva se spoznala pred dobrimi desetimi leti, ko me je, še sveže diplomiranega zgodovinarja, začela zanimati književnost naših sosedov Furlanov. V ta namen sem se le mesec po zagovoru vpisal na tečaj furlanskega jezika. Zanimivo, popolnoma brez predsodkov, ki jih povprečen Tržačan goji do prebivalcev bližnje nižine, pa tudi brez kakšnih zamer do njih, ki so v preteklosti večkrat podpirali raznarodovalno politiko Italije do Slovencev. Furlanščina mi je bila vedno jezik in nikoli narečje, čeprav je o tem še danes prepričan marsikdo.

Kot eno prvih postojank na svoji “furlanski poti” sem tedaj obiskal Furlansko filološko združenje, ki je v središču Vidma. S pomočjo tamkajšnje knjižničarke se mi je začel odstirati do tedaj popolnoma nepoznani svet. Izvedel sem, da je v furlanščini pisal sam Pier Paolo Pasolini, da je po drugi svetovni vojni deloval literarni krožek Risultive in tako dalje. Iz te ljubezni se je kasneje rodil članek o furlanski književnosti, ki ga je leta 2009 objavila revija Sodobnost, dodal sem mu še tri prevode tedaj živečih furlanskih piscev. Poleg Pierluigija sta to bila še pisateljica Novella Cantarutti in pesnik Leonardo Zanier. Žalostno, niti deset let ni od takrat, pa nobenega od treh ni več med nami.

Pierluigi Cappello me je pritegnil, ker je bila njegova literatura dvojezična, pisal je namreč tako v materinščini furlanščini kakor tudi v italijanščini. S tem se je, vsaj v mojih očeh, odmaknil od klišeja, da mora vsakdo pisati le v svojem maternem jeziku, kar je za Furlane sicer zelo relativno, saj je velikokrat (ali je vsaj bila) njihov prvi jezik skrčen na ožji prostor med domom, poljem in gostilno (spet kliše), vso izobrazbo pa pridobijo v italijanščini.

Nekega dne – bilo je sončno, čeprav malce mrzlo, italijanski črpalkarji pa so tisti dan štrajkali (posvetilo v njegovi knjigi pravi, da je bilo to decembra 2007) – sem ga šel obiskat v njegov domek v kraj Tricesimo severno od Vidma. Živel je v hišici, ki je bila od zunaj lesena, notranje stene pa so bile opažene z mavčnimi ploščami in ki so jo zgradili z avstrijsko pomočjo leta 1977, torej leto dni po furlanskem potresu. Njegov vitalni glas, ki sem ga prvič slišal po telefonu, mi nikakor ni dajal slutiti, da je priklenjen na invalidski voziček. Od obiskov pri njem mi je ostala v spominu predvsem njegova bogata knjižnica, pa tudi dejstvo, da je zelo rad kadil. Kakih večjih razvad si spričo svojega eksistencialnega položaja ni mogel privoščiti.

Dogovorila sva se, da narediva intervju za Delove Književne liste, ki jih je v tistem času urejal Igor Bratož, s katerim sva plodno sodelovala. Spomnim se, kako sem mu predlagal, da bi ne pisal le o slovenski književnosti (v zamejstu), ampak da bi fokus razširili tudi na sosednjo Furlanijo. No, sad tega dogovora se je nato na Delu znašel v sredo, 27. februarja 2008. Ko je Pierluigi na svoj dom prejel izvod časopisa, se ga je (čeprav ni na njem znal verjetno prebrati ničesar drugega od svojega imena in priimka) izredno razveselil. Novica o najinem intervjuju je nato priromala do tedanjega odgovornega urednika kulturne strani videmskega dnevnika Messaggero veneto, ki se ni mogel načuditi, da je v Ljubljani izšel intervju s furlanskim avtorjem. Verjetno je imel v mislih dejstvo, da sta (bila) to dva paralelna svetova brez medsebojne komunikacije.

Ne spominjam se, kolikokrat sem bil na obisku v njegovi leseni hišici v Tricesimu. Gotovo večkrat. Nekoč sem prišel, ko je bila na obisku soseda, ki ji je pomagal razvozlati nek zapleten uradni dopis. Rekel je, da mu ona pomaga pri praktičnih stvareh, saj se sam ni mogel premikati brez vozička, on pa ji tolmači njej nerazumljivo birokratščino. Spominjam se tudi, da je nekoč pogovor med nama nanesel na Furlansko filološko združenje in njegovo vlogo v kulturnem življenju naših zahodnih sosedov. Pierluigi mi je tedaj izrazil svojo skepso glede te sicer pomembne ustanove, ki jo je poimenoval za nekakšen arhiv vsega furlanskega. Zavračal je delovanje v njej, saj je bil prepričan, da se v instituciji s takim ustrojem težko rodi kaj inovativnega. Je pa zato z nekaterimi svojim tovariši ustanovil združenje La barca di Babele (Babilonska barka) z namenom, da bi se to posvečalo avtorjem, ki v Italiji pišejo v manj razširjenih jezikih. Pierluigi Cappello je bil tudi urednik zbornika I colôrs da lis vôs (Barve glasov), v katerem se manj znani jeziki z italijanskega severa (sam jih je imenoval jeziki umazanih nohtov) prepletajo z italijanščino.

No, rečem lahko, da sem bil med tistimi, ki so imeli srečo, da so ga spoznali. Čeprav sta se najini poti kmalu zatem razšli, si štejem v čast, da sem njegovo poezijo prinesel v slovenski prostor. Istočasno se je začel z njegovo poezijo ukvarjati pesnik in prevajalec iz Kopra, Gašper Malej, ki je leta 2010 pri Književnem društvu Hiša poezije izdal prevod njegove zbirke Assetto di volo z naslovom Sile lêta. Prav zanimivo je, kako se je cirkumfleks (strešica), ki je izredno pogost pri zapisu furlanskih besed, prikradel tudi v slovenski prevod naslova zbirke.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Fratelli d'Italia (kratka zgodba)

Slovenska vas

Damiana De Gennaro, šest pesmi v slovenskem prevodu