Marij Čuk, Prah

Pred nami je nov roman tržaškega pesnika in pisatelja Marija Čuka z naslovom Prah, ki je jeseni izšel pri založbi Mladika. Z njim Čuk zaključuje svojo „zamejsko trilogijo“, ki jo je začel leta 1998 z objavo Pene majskega vala in nadaljeval pred dvema letoma z Molkom koloradskih hroščev.

Tokratno avtorjevo delo opisuje življenjsko zgodbo Ivana Čuka iz vasi v tržaškem Bregu po drugi svetovni vojni. Razdeljen je na sedem poglavij, ki so postavljena v sredino vsakega desetletja (1945, 1955, 2005). Marij Čuk skuša z izseki iz življenja glavnega lika prikazati oziroma secirati spremembe, ki so se v slovenski družbi na Tržaškem zgodile v povojnih desetletjih.

Prav v odnosu med glavnim likom in dogajanjem, ki ga sam dejansko ne ustvarja, ampak skoraj le pasivno spremlja, tiči glavni problem zgodbe. Če je do neke mere sprejemljivo, da je posameznikova usoda oblikovana v ključu zgodovinskih sprememb, bomo avtorju nekoliko težje odpustili dejstvo, da je v središče dejansko postavil splošno dogajanje povojnega časa, ki mu je življenje in delo Ivana Čuka precejkrat (ne ravno vedno, a vselej) le nekakšen privesek. Prah namreč ni kolektivni roman, saj ostale figure niso enakovredne Ivanovi.

Druga težava Čukovega romana se pojavlja predvsem v pretirani uporabi občih mest (klišejev), ki so jasno razvidna od samega začetka zgodbe. Tisti Slovenci, ki hodijo v cerkev, so dobri, saj ostajajo zvesti svojemu jeziku in koreninam, nekoliko manj so narodno zavedni levičarji, ki se Italijanom „prodajajo“ po navodilih iz Ljubljane in zaničujejo svojo materinščino, da bi bili všeč sosedom, še najbolj negativno pa so prikazani Italijani, ki so in ostajajo vseskozi Slovencem nepoboljšljivi nasprotniki, celo sovražniki. Velikokrat se avtor zateka k uporabi nekaterih že stokrat slišanih zgodb, denimo tiste o paninu in birci, ki spadajo bolj v vsakdanji small talk kot pa v literarno delo.

Če se povrnemo k analizi psihologije glavnega lika, ni slučaj, da prvo Ivanovo ljubezen, ki je hkrati njegova žena, spelje karabinjer, prišlek z italijanskega juga, druga njegova življenjska iskrica pa je Ljubljančanka, ki ne razume narodnostnih in družbenih razmer, v katere jo skuša Ivan vključiti, zato se naposled odloči, da bo končala svoje življenje. Tu se pojavlja vprašanje, ali je njena depresija res sad prihoda med tuje ljudi ali česa drugega, na kar pa ne dobimo jasnega odgovora. Ivanova tretja ljubezen se zgodi daleč od doma, in sicer nekje v Provansi, od koder se glavni lik, kljub slavi in sentimentalnosti, ki ju doživlja na tujih tleh, vrne domov.

Zgodbo o Ivanu in njegovih neposrečenih ljubeznih s predstavnicami nasprotnega spola lahko razumemo v ključu, da glavni lik dejansko ni sposoben preboleti osnovnega ojdipovskega kompleksa ljubezni do matere (v njegovem primeru ne gre za biološko mater, temveč za mater domovino) in se mu zato vse zveze z bitji, ki niso samo duhovna, ampak tudi telesna, prej ali slej izjalovijo, saj nobena od njih ne pooseblja tistega ideala popolnosti, h kateremu teži in ki je dejansko nedosegljiv.

Nekoliko okorno v Prahu delujejo tudi zastranitve, ki si jih avtor privošči v posameznih poglavjih v želji, da bi bolje razložil zgodbo. Bralec dobi vtis, da Čuk v njih preveč opisuje in pojasnjuje, ne pa prikazuje, kar bi zagotovo doseglo boljši učinek, predvsem v funkciji zgodbe same. Velikokrat so zastranitve preveč obširne, da bi se zmogle dejansko in tvorno vklopiti v samo dogajanje.

Če se bo založba odločila za ponatis romana Prah (nekaj podobnega se je zgodilo s prejšnjim Molkom koloradskih hroščev), bi bilo koristno, da poskrbi za lektorski pregled besedila, saj je slovničnih in pravopisnih napak odločno preveč za založbo in avtorja, ki prisegata na slovenski jezik kot na eno svojih temeljnih vrednot.

Avtorju gre morda le priznati dejstvo, da zna na nekaterih mestih na dovolj nepatetičen način pritegniti bralca v čustvovanje glavnega lika, kar pa je žal prej izjema kakor pravilo.