Vstali Kristus ne umre več

Francija, ki v Evropi velja za laično državo, je krščanstvu v devetnajstem stoletju dala dva pomembna teologa. Prvi je paleontolog in jezuit Pierre Teilhard de Chardin, drugi pa filozof in politični mislec Jacques Maritain. Oba sta živela med 19. in 20. stoletjem.
Pierre Teilhard de Chardin je zaradi svojega nauka doživljal spore z uradno Cerkvijo. Zato ga mnogi, podobno kot našega Edvarda Kocbeka, postavljajo med tiste, ki so s svojo mislijo spodbudili nastanek 2. vatikanskega cerkvenega zbora.
Teilhard de Chardin je znan po tem, da se je veliko ukvarjal s Kristusom. Kristjani se na svoj največji krščanski praznik spominjamo Kristusovega vstajenja in hkrati verujemo, da bo ob koncu časov Božji sin znova prišel ter sodil ljudem. Zanimiva je Chardinova teorija točke Omega, ki jo bo človeštvo doseglo, ko bo zrelo za paruzijo, torej spojitev z Bogom. Kot evolucionist je bil prepričan, da bo stvarstvo postajalo vedno kompleksnejše in popolno ter se tako postopno približevalo Bogu.
V nasprotju s Chardinom (pa naj še kdo reče, da sta Cerkev in krščanstvo totalitarni monolit) pa je svoj nauk izdelal njegov sodobnik in Bergsonov učenec Jacques Maritain, v katolištvo spreobrnjein protestant. Filozofsko in teološko ga uvrščamo med neotomiste, saj je izhajal iz naukov Platona in Tomaža Akvinskega. Z ženo Raisso, ki se je iz judovstva tudi sama spreobrnila v katolištvo, sta dolgo časa iskala smisel sveta. Ko smisla ne bi našla, sta bila pripravljena v skrajnem primeru storiti samomor.
Kljub razlikam in polemikam nam oba filozofa kažeta pot do Kristusa, utelešenega Boga, ki je pred dva tisoč leti ob veliki noči premagal smrt na križu in zato ne umre več.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je
Preberite več

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel
Preberite več

Kako objaviti literarno delo (2)

Slika
Poletnemu času navkljub je zapis, ki je pretekli petek (21. julija) izšel na blogu, dosegel nekaj odmeva in sprožil par zanimivih odzivov. Iluzorno bi bilo sicer misliti, da se bo nanj odzvala večina urednikov slovenskih založb. Eni so na dopustu, drugi so itak prezasedeni z delom, tretjih pa stvar verjetno sploh ne zanima. Med svojimi Facebook prijatelji jih imam kar nekaj, ostali pa so povezavo na polemično kolumno dobili preko zasebnih sporočil (nekateri so sporočilo prebrali, spet drugi ne). Cilj zapisa je bil več kot jasen, in sicer sprožiti razpravo. Zahvaljujem se tudi prof. dr. Miranu Hladniku s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je povezavo na blog vključil v svoje spletišče SlovLit. Poleg nekaterih pavšalnih ocen, o tem, kako je dejansko slovenska literarna scena monopolizirana in zaprta vsem tistim, ki ne pripadajo določenim krogom, je na Facebook v komentar svoje zapisal tudi urednik mariborske založbe Litera Orlando Uršič. V krajšem prispevku je izpodbi
Preberite več