Slovenska vas

Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj Taljan.

“V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil.

Z odgovorom ni bil zadovoljen.

“Ja, ma je Taljan?”

“Ja, njegovi starši govorijo italijansko.”

Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez.

Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas.

“Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča Taljanom.”

“Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel.

Zamahnil je z roko in odšel dalje.

“Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel, ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel rahlo upognjeno desno, da bi me gledal, čeprav je že hodil dalje. “Še krave so govorile slovensko.”

Starejši možakar mi celo popoldne ni dal miru.

“Tata, kdo je tisti gospod v modrem trlišu, ki hodi vsak dan mimo naše hiše?”

“Mah, je en revček. Žena mu je umrla, sin živi v Bologni. Popolnoma sam je. Zelo pozablja, vedno iste stvari govori.”

“Pravi, da naša vas ni več slovenska.”

“Kako sta prišla do tega?”

“Videl sem na tabli, da je bilo napisano slovenska vas.”

“Aha, jaz tudi. Je še, je še slovenska. Oboji živimo tu, Slovenci in Italijani. Kaj pa pravi Matteo?”

“Nona mu je kupila nov bicikel. Jutri ga greva poskusit na gmajno.”

“Pazita, da ne bosta hodila preblizu meje. Da vas ne dobijo družeti.”

“Kdo so družeti?”

“Jugoslovanski vojaki, ki stražijo mejo.”

Stvar je postajala vedno bolj komplicirana. V naši vasi smo Slovenci in Italijani, tam čez mejo pa so še Jugoslovani.

“Je kakšen Jugoslovan tudi v naši vasi?”

“Samo ena gospa. Mama od tvojega sošolca.”

“Aha, razumem.”

Nisem kaj dosti razumel. Sošolčeva mama je govorila slovensko tako kot mi, morda le z malce drugačnim naglasom.

“Kakšna je meja?“

„Kako kakšna?“

„Kako zgleda?“

„Beli cementni stebrički s črnimi številkami jo označujejo. Na poteh so table, ki opozarjajo na njeno bližino.“

Tata mi je zabičal, da se stebričkom ne smeva približati. Ni mu bilo do tega, da bi me hodil iskat v Sežano.

“Matteo, andiamo nella gmajna a provare la tua nuova bici?” sem mu rekel, ko sva se naslednjega dne srečala po kosilu.

“Andiamo.”

Če bi vprašanje postavil njegovim staršem, bi prav gotovo ne razumeli, kaj želim povedati. Z Matteom sva se že dolgo takole sporazumevala. Malo potem ko sem ga spoznal, sva se skoraj skregala, ker je rekel, da se greva klatit v gozd. Povedal sem mu, da gmajna ni gozd. Od mene je zahteval, naj mu pojasnim razliko. Peljal sem ga k starejšemu možakarju in ta mu je vse razložil. V gozdu rastejo drevesa, gmajna pa je gola.

“Dobbiamo stare attenti ai družeti.”

“Chi sono i družeti?”

“I soldati jugoslavi di guardia al confine.”

“Mio nonno è nato in Jugoslavia, a Capodistria.”

Ko bi ga njegov nono tedaj slišal, bi se močno razkuril. Seveda se je rodil v Kopru, a nikakor ne v Jugoslaviji.

„Mamma, andiamo a vedere i družeti.“

Hvala bogu je v tistem trenutku njegova mama stala za steklom balkonskih vrat, saj bi ga gotovo ne spustila z mano na gmajno. Beseda družeti ji je gotovo zvenela strašno, morda že zaradi tega, ker je ni poznala.

Matteov nov bicikel je bil res odličen. Nona mu je kupila gorsko kolo, medtem ko sem jaz še vedno vozil BMX-a.

Zavila sva na gozdno cesto, ki vodi proti meji. Matteo je bil tako navdušen nad noninim darilom, da je noro potiskal pedale. Njegovo kolo je imelo menjalnik, medtem ko sem se moral sam ubadati le z eno prestavo.

Izgubil sem ga izpred oči. Kljub temu sem še vedno gonil na pedale. Ni mi smel uiti. Mimo mene je švignila tabla z dvojezičnim napisom Alt confine di stato a 150 m – Pozor državna meja po 150 m.

Tedaj sem se spomnil tatovih besed, da se moram meje ogibati. Preden bi si priklical v misli podobo o njenem izgledu – bele stebričke s črnimi številkami – sem nekaj deset metrov pred seboj izza ovinka zaslišal jokanje in stokanje.

Ko sem se približal, sem videl, da je Matteo ležal okrvavljen na tleh le meter od stebrička s črnimi številkami. Njegovo kolo je ždelo čisto ob mejnem znamenju.

„Aiuto Peter, aiuto!“

Njegovi klici so zbudili pozornost jugoslovanskih vojakov na drugi strani.

„Attento, i družeti!“ sem mu zaklical.

Ko je zagledal dve zeleni figuri s čeladami na glavah in brzostrelko čez ramena, se ju začuda ni prestrašil.

„Zašto plačeš?“ ga je izza stebrička vprašal eden od njiju.

Očitno se ne bova kar tako zmazala, sem pomislil. Gotovo je Matteo povzročil kako škodo in sedaj jo bosta morala njegovi starši plačati. Mesec dni ga ne bosta pustila ven.

„Cosa dicono?“

„Non lo so,“ sem mu odvrnil.

„Trebaš vodu?“

Že sem mu hotel reči, da mu ponuja vodo, a ga je Matteo kljub vsemu prej razumel od mene, saj je v naslednjem trenutku že pograbil za čutaro.

„Grazie!“

„Ajde sad kući!“

Sklenila sva, da doma ne bova povedala, s kom sva imela opraviti. Le možakarju v modrem kombinezonu sva se naslednjega dne pohvalila, da sva se pogovarjala z družeti.

„Aha, družeti. Tudi jaz sem bil druže.“

„Vau. Imate tudi vi zeleno čelado z rdečo zvezdo?“

„Ne, ma sem imel titovko.“

„Jo lahko vidiva?“

„Že zdavnaj sem jo vrgel v ogenj.“

Z Matteom sva se samo spogledala, medtem ko je možakar po svoji navadi brez besed začel potiskati dalje svojo samokolnico.

„Oni stari gospod je bil tudi nekoč Jugoslovan,“ sem rekel tatu pri večerji. Besedi druže sem se previdno izognil.

„Kako nekoč Jugoslovan? Saj je Slovenec.“

„On mi je rekel, da je bil Jugoslovan.“

Tata je zamahnil z roko, pogovor ga je očitno dolgočasil. Jaz pa sem še dolgo v noč tuhtal, ali ni morda prav možakar na našo krajevno tablo napisal slovenska vas …