In memoriam Alojz Rebula (1924-2018)

Bil sem med tistimi, ki so imeli posebno čast profesorja in pisatelja Alojza Rebulo ne samo poznati osebno, ampak se tudi z njim družiti. Zaradi najine generacijske razlike se je to zgodilo v pozni jeseni njegovega življenja.
Še danes se dobro spominjam prvega srečanja z njim. Bil sem v četrtem letniku liceja Prešeren, ko je izšel njegov roman Cesta s cipreso in zvezdo. Na cesti na Opčinah sta se tedaj srečala moj pokojni ded Ivan Artač ter Rebula. Takrat sem mu kot 18-letnik posredoval svoje vtise o njegovem romanu.
Intenzivno pa sem pisatelja obiskoval v začetku tega desetletja, nekajkrat na Opčinah, največkrat pa v Loki, kjer je s svojo življenjsko družico Zoro Tavčar preživljal jesen življenja. Obiska je bil vedno vesel. Pri njem sem zelo cenil ne samo njegov literarni opus (brez težav lahko rečem, da je moj literarni učitelj), ampak tudi in predvsem njegovo življenjsko zadržanje in pot, ki ga je po dolgih letih duhovne krize na začetku šestdesetih preteklega stoletja pripeljala pred obličje Boga in Kristusa.
Da je bil Rebula vseskozi pozoren do tega, kar se je dogajalo okrog njega, priča dejstvo, da me je velikokrat spraševal, kako je danes v šoli, a ne samo to. Pozoren je bil tudi do mene osebno, saj mu je bilo znano dejstvo, da sem bil dolga leta šolski prekerec. Vedno mi je želel, da bi se moja delovna situacija uredila, kar se je naposled tudi zgodilo, česar je bil zelo vesel.
Moj zadnji obisk pri njem se je zgodil poleti 2016, ko je pripravljal nov roman o krščanskih socialistih na Slovenskem, ki mu je pozneje dal naslov Korintski steber. Tedaj sem ga povrprašal, če bi se lahko fotografiral z njim, žena pa mu je ob tej priložnosti rekla, naj da svojo berglo vstran, da ne bo vidna na fotografiji. Z veliko mero samoironije, ki jo je premogel, je pripomnil, da mora biti slika povsem avtentična.
Njegovemu telesu naj bo lahka štajerska zemlja ljubljene Loke, njegova duša pa naj se raduje v Gospodovem obličju.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je ...
Preberite več

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel...
Preberite več

Tukaj je Jugoslavija

Slika
Vas je majhna. Hiš je morda dvajset, Googlov navigacijski sistem pa nima zabeleženih njihovih številk. Moram se znajti. Nekaj deset metrov pred seboj zagledam človeka, ki se pogovarjata na kržadi . Starejši moški v kratkih hlačah, japonkah in kapi s šiltom, okrog njega opleta zlati prinašalec, in ženska z velikim slamnikom ter samokolnico, v katero ima naložene grablje in motiko. Ko moški opazi avtomobil, se najprej zagleda v moj obraz, nato se njegove oči spustijo v smeri registrske tablice. Z žensko začneta očitno nekaj ugibati. »Dober dan. Oprostite, veste mogoče, kje je hišna številka tri?« ju ogovorim v svoji italijansko polomljeni slovenščini. Medtem se zlati prinašalec urno povzpne na vrata avtomobila in pomoli šapi skozi odprto okno. »Din, hitro dol. Lump!« Med človeško-pasjim prepirom mi pogled zdrsne na pročelje za njimi. Ženska se medtem nekoliko nasmehne, mojo pozornost pa ujame pobledeli napis na sosednji hiši. Streha je deloma udrta, zob časa že načenja tudi ...
Preberite več