Red Land (Rosso Istria)

Če je osnovni namen filma Red Land (Rosso Istria) (na sliki prizor s snemanja filma, vir IMDb.com) šokirati gledalca, lahko brez dvoma zapišemo, da je v tem več kot uspešen. Po brutalnosti ga lahko namreč primerjamo večini filmov, ki prikazujejo preganjanje in iztrebljanje Judov v času nacizma in druge svetovne vojne. V njem pride zelo dobro do izraza arhetip banalnosti zla, ki ga je v drugi polovici preteklega stoletja s to posrečeno skovano besedno zvezo definirala nemška filozofinja judovskega rodu Hannah Arendt. Človek je človeku ne samo volk, ampak precej več in precej slabši, saj je sposoben svoj gnev v sebi zadrževati (in ga gojiti) tako dolgo, dokler se ne pojavi prava priložnost za maščevanje, ki ne prizanese nikomur. Vojna in njene posledice namreč v človeku prebudijo vse najslabše nagone.
Zgodba filma Red Land (Rosso Istria) se dogaja v času druge svetovne vojne in je posneta po resnični usodi mlade študentke Norme Cossetto, hčerke fašističnega veljaka iz Vižinade pri Motovunu. Njeno dogajanje je zgoščeno v čas med poletjem in jesenjo 1943, tako da dejansko prikazuje le izsek iz zelo zapletenega dogajanja tistega časa. Red Land sicer ni prvi igrani film o fojbah, saj smo lahko gledalci oziroma naročniki italijanske javne radiotelevizijske hiše RAI leta 2005 videli Srce v breznu Alberta Negrina. Red Land sta ustvarila Antonello Bellucco in Maximiliano Hernando Bruno. Prvi je italijanski režiser in scenarist, drugi pa prihaja iz Argentine. Pričakovati je, da bo film deležen zelo velikega odmeva, predvsem v naših krajih, kjer je tematika fojb in druge svetovne vojne nasploh zelo občutljiva stvar.
Prva težava filma je seveda v tem, da želi na fikcijski način pripovedovati resnično zgodbo. Zgodovinskemu dogajanju, ki ga je mogoče dokumentirati na podlagi zgodovinskih virov, je namreč dodano veliko fikcije, predvsem pa odvzete veliko resničnosti. Na koncu filma se na platnu pojavijo vrstice, ki želijo zgodbo Norme Cossetto povezati z usodo ostalih žrtev istrskih fojb jeseni 1943 in tržaških fojb spomladi 1945, kar je seveda do neke mere razumljivo. (Ne)razumljivo pa je povsem zamolčano, kaj se je v naših krajih, torej v času nemške okupacije Istre in Trsta, zgodilo v vmesnem času, začenši seveda z Rižarno. Nekoliko bolje je nakazano dogajanje v času fašizma, saj je v filmu večkrat omenjeno, da je bilo Slovanom (sic!, torej ne Slovencem oz. Hrvatom) tedaj prepovedano govoriti njihov jezik.
Možnih interpretacih filma je seveda nešteto. Najbolj verjetna med vsemi je prav gotovo tista, ki prikazuje civilizirane Italijane, ki jih posiljujejo in koljejo podivjani Slovani. Čeprav je klišejska, je med vsemi tudi najbolj verodostojna, saj želi film prikazati ravno to. Uporniki/partizani/titovci so namreč že od samega začetka prikazani kot podivjani barbari, banditi, morilci in posiljevalci, s čimer je antifašističnemu in narodnemu odporu Slovanov (Hrvatov) dejansko takoj odvzeta vsaka legitimnost.
Pozoren gledalec pa bo v filmu zmogel prepoznati še marsikaj, kar ni povedano oz. prikazano. Predvsem dejstvo, da ga je fašistična politika v Istri polomila na celi črti. Čeprav je bil njen deklariran cilj ta, da iz barbarskih in zaostalih Slovanov naredi civilizirane in napredne Italijane, sta bila tedaj očitno blagostanje in izobrazba privilegij ozke elite tistih Italijanov, ki so se prepoznavali v Mussolinijevi stranki. Drugače si zgoraj omenjeno klišejsko interpretacijo bolj težko razložimo. Tiste, ki so desetletja narodnostno zatirali in ekonomsko izkoriščali svojega bližnjega (vse skupaj nas zelo spominja na današnji čas neoliberizma in rastočega rasizma), po razpadu sistema doleti kruto maščevanje nekdanjih žrtev. Film torej prikazuje samo del zelo kompleksne zgodbe, ki se je pred tričetrt stoletja odvijala v naših krajih. Tudi prihod Nemcev v Istro (delujejo skoraj kot nekakšni osvoboditelji) je prikazan precej miroljubno glede na zgodovinske vire, ki pričajo, da je bila njihova ofenziva krvava in ognjena (celo veliko bolj od obdobja, med katerim je bila Istra v rokah partizanov).
Sporno pa je tudi in predvsem prikazovanje medetničnih odnosov v Istri. Vsi Italijani sicer ne veljajo za fašiste, tako kot tudi vsi Slovani ne veljajo za komuniste. Italijane in Hrvate, ki se partizanom zoperstavijo, doleti tragična usoda, zanimivo pa je, da je udarna pest partizanov z Matejem na čelu (igra ga Romeo Grebenšek) vselej sestavljena le iz Slovanov oz. Hrvatov. Italijane, ki so v začetku sodelovali s partizani, namreč doleti kruta usoda. Film tako želi jesen 1943 v Istri prikazati kot etnično čiščenje in to kljub temu, da tudi italijansko zgodovinopisje priznava, da je šlo v tistem času za obračunavanje med političnimi in drugimi nasprotniki, v katerem narodna pripadnost ni igrala neke odločilne vloge. Šlo je torej za revolucionarni obračun, ki je prizadel resnične ali namišljene nasprotnike snovanja novega reda.
Tudi tega, koliko žrtev je povzročila omenjena ofenziva, ki so jo s pomočjo kolaborantov v Istri izvedli Nemci, iz filma oz. besedila, ki se odvrti na koncu, ne izvemo, pa čeprav bi bilo več kot umestno ta podatek navesti. Sicer je to druga zgodba, ki pa je zaenkrat na filmskem platnu nismo še videli. Vprašanje, če jo (vsaj v Italiji) sploh kdaj bomo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Fratelli d'Italia (kratka zgodba)

Slovenska vas

Damiana De Gennaro, šest pesmi v slovenskem prevodu