Damiana De Gennaro, šest pesmi v slovenskem prevodu

Foto Gio Gargiulo/avtoričin FB profil
 
Iz zbirke Aspettare la rugiada, Raffaelli, 2017
videla sem lomljenje zarij
med električnimi žicami na nebu
vsaj tisočkrat,
da jih spustim med prsti –
ona pa dela dež, ki me drži
priklenjeno ob okno
in gravira svoj nasmeh
h koreninam vsakega pobega.
*
lahko bi vstopali vate
kot v katedrale tišine:
tiste, ki te učijo dotikati se
ustnic kipov
in te stisnejo v jok
stebrov izven osi …
tudi tako, ko širim
glas neobstoječega stropa,
mi znaš povedati, da zrak sam
na sebi ni dovolj za pesem:
nasloni se na nekaj,
kar ga odznotraj pripravlja.
*
ko je o tebi rekla
narcis
sem vzdolž tvojega vratu videla
preplet tiste cvetice …
nato sem se ji nasmehnila
in mislila, saj res –
tvoja največja napaka
nosi – od vedno –
ime po cvetici.

Iz zbirke Shibuya Crossing, Interno Poesia, 2019
Med silhuetami aseptičnih palač
za trenutek zablestijo prikazni
deklet, ki so nehale
verjeti uram –
ustnice imajo polne somraka
in svetlobnega onesnaženja:
pobirajo jok predmetov
umrlih zjutraj.
*
Dekletu sadežu sledi
deset nožev -
teče po najbolj obljudenih cestah
da se le ne bi pustila urezati,
a so se vilice na asfaltu
zabodle v njene sanje.
*
Bo bi sedaj prišel potres,
bi bili vsi skupaj –
je rekla in se takoj hudomušno
nasmehnila v zelo dolg molk.
Vsi smo prebledeli
v isti živalski drget
v tistem gluhonemem trenutku,
ki je odpravil poteze.
Nato je nadaljevala s spraševanjem
in nas klicala po imenu.


Damiana De Gennaro (Vico Equense, 1995) je diplomirala iz japonskega jezika in kulture na Univerzi Orientale v Neaplju, svoj študij pa nadaljuje na Univerzi Tōhoku v mestu Sendai na Japonskem. Doslej je izdala dve samostojni pesniški zbirki, iz katerih je narejen zgornji izbor. Kljub njeni mladosti so njene pesmi obljavljene v kar treh antologijah, in sicer Un verde più nuovo dell’erba. Poetesse Millenial degli anni ’90 (LietoColle, 2018), Secolo Donna 2018 – Almanacco di poesia italiana al femminile (Macabor, 2018) e Poeti italiani nati negli anni ’80 e ’90. Vol. 1 (Interno Poesia, 2019). Sodeluje s pesniškim portalom AtelierPoesia.it in revijo Mosse di Seppia.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je
Preberite več

Slovenska vas

Slika
Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel
Preberite več

Kako objaviti literarno delo (2)

Slika
Poletnemu času navkljub je zapis, ki je pretekli petek (21. julija) izšel na blogu, dosegel nekaj odmeva in sprožil par zanimivih odzivov. Iluzorno bi bilo sicer misliti, da se bo nanj odzvala večina urednikov slovenskih založb. Eni so na dopustu, drugi so itak prezasedeni z delom, tretjih pa stvar verjetno sploh ne zanima. Med svojimi Facebook prijatelji jih imam kar nekaj, ostali pa so povezavo na polemično kolumno dobili preko zasebnih sporočil (nekateri so sporočilo prebrali, spet drugi ne). Cilj zapisa je bil več kot jasen, in sicer sprožiti razpravo. Zahvaljujem se tudi prof. dr. Miranu Hladniku s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je povezavo na blog vključil v svoje spletišče SlovLit. Poleg nekaterih pavšalnih ocen, o tem, kako je dejansko slovenska literarna scena monopolizirana in zaprta vsem tistim, ki ne pripadajo določenim krogom, je na Facebook v komentar svoje zapisal tudi urednik mariborske založbe Litera Orlando Uršič. V krajšem prispevku je izpodbi
Preberite več