Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

1.

TRST

V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki.

Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je name zagotovo največji vtis pustil Italo Svevo (Etore Schimtz), njegovega mentorja in promotorja Jamesa Joycea bomo tokrat pustili ob strani. V romanih (predvsem v Senilnosti in Zenu Cosiniju) nas Svevo popelje po lepotah avstroogrskega Trsta (kar je danes v Trstu še vedno fascinantno v arhitekturi, je več ali manj narejeno v času monarhije), vendar tudi daleč stran, predvsem v tavtološko globino človeške duše. Svevo je v Senilnosti, ki ga je po mojem ustoličila za velikega evropskega avtorja dvajsetega stoletja in danes klasika, izdelal briljantno vivisekcijo mentalne arhitekture tržaškega snoba, ki spričo obsesije (posesivnosti) v namišljeni ljubezni izgublja tla pod nogami, kakor vsa z mračnim dvajsetim stoletjem prepredena evropska književnost; v tem smislu je Svevo nemara velik napovedovalec evropske dezintegracije, v mikro in makro fokusu, kar počne s ponotranjenim literarnim zaklinjanjem. To ni čudno, saj je bila psihoanaliza njegova velika strast (beri: Zeno Cosini).

Sturman več kot debelo stoletje za Svevom v knjigi zgodb Gorica je naša prevzema podoben model, le da je ta pozunanjen: dezintegracija med Italijani in Slovenci, med Evropsko unijo in emigranti, migranti, ki jih je bil Trst od nekdaj poln, danes pa jih je polna vsa Evropa, govori o svetu stoletnih sosedov, ki so zaradi političnih zdrah in ozkosrčnosti, pohlepa in ekonomskih turbulenc in sistema nenehno na različnih bregovih. Vse to se prenaša na intimno življenje Sturmanovih protagonistov, ki so v iskanju samega sebe več ali manj odrinjeni na socialni in mentalni rob. V noveleti Igra z ognjem nam pisatelj nič kaj plastično, predvsem pa v stilu velikih dekadentnih pripovedovalcev, meče pred oči življenje lahkoživke Dilette, ki v svojem dolgčasu intimo razdaja za kurbanje in uničevanje lahkomiselnih moških, ki mislijo spodaj, vse to pa spretno povezuje z vzponom Dučeja na koncu dvajsetih in začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je v tržaškem zalivu narobe vse in če karikiram: kdaj po prvi svetovni vojni ni bilo, če hočemo to tako videti in včasih moramo. V oblikovanju značajev svojih junakov si je Sturman izbral analizo ahasverjev znotraj Trsta in njegovega zaledja, ki čeprav domačini ali sosedje iz nekaj metrov oddaljene vrtače ne najdejo svojega smisla v intimnem življenju in večkrat se zdi, da temu botruje zunanji svet, to pogubo vodi politika, fašizem, socializem, nacionalizem, migracije … Kakor: Gorica je naša v mentalni bolnišnici Idrija, tam ti bomo to izbili iz glave, ker živimo v Evropski uniji in v enaindvajsetem stoletju, Trst pa nikoli ne bo naš in to zgodbo pozabi; Trst je italijanski, Slovenija pa je v Evropski uniji. In zdaj … si ti misli … Navkljub temu, da se Sturman ne odreka noti zavednosti in ima veliko opraviti s slovenstvom, pa ne zdrsne v patetiko, kaj šele v obtoževanje, stoičen je, natančno in profilirano artikulira dejstva in jih popra z lahkoživkami, zdolgočasenimi kurbami, mentalnimi prazninami ljudi, kmeti in zadrtimi poljedelci, priseljenci in odraščajočimi dijaki, ki iščejo vizijo in smisel, povsod naokrog pa je ekonomija, v kapitalizmu kajpak bolj blagodejna kot v socializmu, tako je bilo v polpreteklem času, kako pa se nam piše, pušča avtor odprto, saj tega ne on, ne kdo drug ne more vedeti.

2.

ISTRA

Odraščal sem v Pulju, recimo glavnem mestu Istre, zadnjih pet let pa sem večino časa preživel na vrhu mikro trikotnika, med Savudrijo, Umagom in Grupijo. Grupija je majhna vukojebina s šestimi hišami in enajstimi stanovalci, dva in pol kilometra od Kanegre, tri kilometre iz Savudrije in devet kilometrov od istrske vasi Juricani, kjer se je rodil Fulvio Tomizza.

O pisateljih in znanih Istranih po teh vaseh krožijo mnoge štorije: o Tomizzi starejši kmetje in mlajši po izročilu govorijo, da je bil popolnoma čaknut, da je pil žganje poleti v največji vročini in hodil po soncu, ali pijan ali zmešan, ni pomembno, saj iščemo genezo drugje: istrski živelj starejše in srednje generacije – moji sosedje imajo vsi italijanske priimke in se pogovarjajo v italijanskem jeziku – je še vedno zabit in neizobražen, kmečki, sicer zelo delaven in vztrajen, vendar zagledan v svoj kos zemlje in to je tudi vse, kar istrski kmet vidi. Res je, pusti ga in pustil te bo pri miru, ne glede na to, da jih večina živi od turizma, ekonomija pa še ne pomeni, da te bo spustil blizu. Tako se godi tudi v Sturmanovi zgodbi Nevihta s kopnega, ki se godi v nekaterih zgoraj omenjenih krajih in vaseh, zaselkih, kopališčih, Sturman širi zarukanost dlje in stran od vasi, širi jo na Evropsko unijo, na Slovenijo in Hrvaško, kakor da bi gledal iz Trsta ali Krasa in kakor da mu ne more biti jasno, da se dva policijska gliserja v na morski mejni črti blizu Savudrije prepirata, kdo se bo umaknil; ta implikacija je šla veliko širše in končala na opevani mednarodni arbitraži, iz naštetih vasi smo se preselili na evropska sodišča, pokvarili odnose med državama in uničili sožitje Slovencev in Hrvatov v tem delu Istre, Italijani jedo škampe naprej in uživajo v digestivu, zadeva jih kajpak ne tangira: Slovani, tepci pač, tako ali tako se že stoletja pobijajo med seboj, sploh Balkanci, ki znajo zanetiti tudi vojno širših dimenzij, potem pa vse skupaj izgubijo in živijo v svoji ekonomski in migracijski bedi naprej. Sturman se v zgodbi Nevihta s kopnega spotakne ob boleče dejstvo, da ljudem, ki smo (so) od nekdaj govorili istrsko narečje in živeli v znosnem sožitju, ne glede na to, ali so Slovenci, Hrvati ali Italijani, usodo krojijo nekateri, ki nikoli niso bili tam, ali kakor zapiše v omenjeni zgodbi:

»Arbitražno sodišče bo čez teden razglasilo sodbo o meji …«

»In? Kaj bo s tem? Saj vaši ne bodo sprejeli,« sem mu odvrnil.

»Počasi s temi vašimi in našimi. Nisva midva iz istega gnezda?«

»Res je, iz istega gnezda sva. Rodila sva se niti pol leta narazen pod svetilnikom v Bašaniji, nedaleč od Savudrije.«

»Prav imaš. Jaz imam dovolj teh političnih igric, veš.«

Sturman se odloči, da gre čez politiko, da bo navkljub temu, da je tudi v enaindvajsetem stoletju priča dezintegraciji komaj postavljene integracije in to na svoji rodni grudi ali nekaj pičlih kilometrov stran, odloči za umetnost in intimo, čeprav dobro ve, da tudi iz tega ne rase odrešilno, temveč nemalo kratov nova turbulenca in nov problem: morebiti ljubezenski.