Objave

Prikaz objav, dodanih na april, 2017

1. maj praznik dela

Slika
Vse kaže, da bom pri svojih sedemintridesetih, od katerih je petnajst prekerne zaposlitve, jeseni dobil stalno delovno mesto. Spadam med tiste, ki so morali življenje (ne brez pomoči staršev in sorodnikov) uravnati na nestalne prihodke, saj se je iz meseca v mesec stanje spreminjalo. Stabilnost, ki mi je niso dajale zaposlitve, sem moral iskati v sebi, temu prilagoditi način razmišljanja, življenjski slog in še bi lahko naštevali. Pravzaprav sploh ne vem, kaj pomeni imeti stalen prihodek in si zaenkrat ne znam predstavljati, kako se bosta s tem moje življenje in forma mentis spremenili, če se seveda sploh bosta glede na to, da mi jih manjka le še nekaj do štirideset.
Ko sem bil študent, me je navduševala sodobna zgodovina, predvsem šestdeseta in sedemdeseta leta, ki so bila v Italiji v znamenju delavskih protestov, sindikalnih in raznih drugih bojev za višje plače in delavske pravice. Ob tem se mi je začelo postavljati vprašanje, zakaj tudi moja generacija ne zmore takega generacijske…

Dachau: banalnost ali imanenca zla

Slika
Besedno zvezo banalnost zla je v preteklem stoletju skovala nemško-ameriška intelektualka judovskega rodu Hannah Arendt, in sicer ob procesu proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Arendtova je tedaj v nasprotju z velikim delom javnega mnenja trdila, da Eichmann ni bil nikakršna pošast, temveč navaden birokrat, ki je vestno izpolnjeval ukaze nadrejenih. Zaradi svojih pozicij je bila Arendtova deležna hudih kritik in celo groženj.
Banalnost zla je vsakemu od nas lahko zaznavna, ko se razgleda po medijih. Nasilje in teptanje človeka nas spremljata takorekoč na vsakem koraku in nam ne predstavljata več ničesar posebnega. Zato nam dandanes skorajda sploh ni več šokantno, ko vstopimo v prvo nemško koncentracijsko taborišče, ki ga je Hitlerjev režim postavil v bližino bavarske prestolnice.
Ob napisu Arbeit macht frei obiskovalci snemajo selfije. Pred tem me je bilo ob vhodu v prostor, na katerem so nekega dne kratkomalo izbrisali vse človekove pravice, strah, da bom moral gledati ljud…

Latinščina v gostilni

Slika

Vstali Kristus ne umre več

Slika
Francija, ki v Evropi velja za laično državo, je krščanstvu v devetnajstem stoletju dala dva pomembna teologa. Prvi je paleontolog in jezuit Pierre Teilhard de Chardin, drugi pa filozof in politični mislec Jacques Maritain. Oba sta živela med 19. in 20. stoletjem.
Pierre Teilhard de Chardin je zaradi svojega nauka doživljal spore z uradno Cerkvijo. Zato ga mnogi, podobno kot našega Edvarda Kocbeka, postavljajo med tiste, ki so s svojo mislijo spodbudili nastanek 2. vatikanskega cerkvenega zbora.
Teilhard de Chardin je znan po tem, da se je veliko ukvarjal s Kristusom. Kristjani se na svoj največji krščanski praznik spominjamo Kristusovega vstajenja in hkrati verujemo, da bo ob koncu časov Božji sin znova prišel ter sodil ljudem. Zanimiva je Chardinova teorija točke Omega, ki jo bo človeštvo doseglo, ko bo zrelo za paruzijo, torej spojitev z Bogom. Kot evolucionist je bil prepričan, da bo stvarstvo postajalo vedno kompleksnejše in popolno ter se tako postopno približevalo Bogu.
V naspr…

Meja

Slika
Pred nekaj dnevi me je spet zaneslo v dolino Glinščice, ki pri nas velja za pravo gorsko okolje, saj premore plezalne smeri, previse, skalne police, melišča in še bi lahko naštevali.
Starša sta me vodila vanjo še v času, kamor moj spomin ne seže, močno pa imam vtisnjen v sebi podatek, da sem jo obiskal, ko mi je bilo deset let, in sicer v družbi dveh skavtskih tovarišev in voditelja Maksa Bandlja, ki je skrbel za uspešen potek skavtskega leta pri tramvajskih volčičih, kakor smo se imenovali.
Ko smo dospeli v Botač, nas je takoj privlačil most nad Glinščico, ob katerem je še danes počez postavljena železna ograja, pobarvana v belo, mordo in rdečo barvo. Ograja je danes le še spominski eksponat, medtem ko je tedaj na drugi strani stala uniformirana postava z brki in cigareto med ustnicami ter se nam smehljala. Eden od nas je pripomnil, da bi rad "stopil v Jugoslavijo", Maks pa nas je takoj posvaril, naj se ograje nikakor ne dotikamo, saj stoji na ozemlju sosednje države.
Ko se…

Šalamun v razredu

Slika
Čeprav ga telesno ni več med nami, ostaja njegov duh prepotentno prisoten. Tudi v takem razredu, kjer pred teboj sedi manjša skupina bodočih geodetov in inženirjev, skratka poklicev, ki s književnostjo in poezijo na prvi pogled nimajo kaj dosti opraviti. Njegove besede zmorejo iz omotice, v katero je devetnajst- in dvajsetletnike pahnila preobilica podatkov, ki se vijejo od obdobja moderne, preko impresionizma, ekspresionizma, intimizma in modernizma (če govorim samo o slovenski književnosti in pri tem "pozabim", da imajo poleg mojega še vsaj deset drugih predmetov), spraviti še tako zaspanega dijaka.
Ne upam si tehtati, koliko nanje vpliva dejstvo, da se je okolje, ki jih obdaja, pesniško ustavilo tam nekje tik pred modernizmom in ni sledilo slovenskim ali svetovnim trendom. Šalamun ostaja car, ker je zmogel vse. Jezik in pesem razbiti ter ga znova sestaviti, biti destruktiven in gosposki hkrati, utruditi se svojega plemena in istočasno priseči neomajno zvestobo njegovemu …

Jadranska oaza

Slika
Zadnje čase se moje sprehajalne poti vračajo v zamejstvo. Naslov tega zapisa sicer ni moka iz mojega mlina, saj sem ga povzel po knjigi, ki jo je pred nekaj leti pri Goriški Mohorjevi družbi objavil psiholog in psihoterapevt dr. Danilo Sedmak. V njej je obravnaval naravne in človeške vidike življenja ob morju. V pretres je vzel tisti del tržaškega Brega, ki se razprostira med mestom in Devinom.
Da bi si čim bolje predstavljali to stvarnost, se splača stopiti na sprehajalno pot, ki jo označuje markacija s številko 1. Pot nas z openskega Vrha (Obeliska) vodi po Napoleonski cesti do Proseka, kjer ponovno stopimo v gozd in  preko Svetega Primoža dospemo v Križ. Prava jadranska oaza nas pozdravi tu, saj se pot med obema vasema, znanima po ribičih oziroma kamnolomu, imenuje prav po žajblju.
Najti je moč tudi druge rastline, v tem času sprehajalci seveda najbolj drzno stikajo za poganjki divjega šparglja, iz skal pa raste kraški šetraj. Družbo jim dela lovorika, ki idealno napolnjuje prosto…

Brezčasje

Slika

Selfi s Pahorjem

Slika
Mimoidoči sukajo vratove v smer ravnokar odkritega Pahorjevega kipa v parku Tivoli. Ko pristopiš do njega, se ti nekoliko nenavadno zazdi, da je tako visok, saj je upodobljenec po postavi majhen, dimenzije kipa očitno prikazujejo njegovo duhovno veličastje.
Če me spomin ne vara, sem se z njim prvič srečal v prvem razredu nižje srednje šole, ko smo s profesorico Majdo Guštin Colja (dolgujem ji veliko svojega znanja slovenščine) brali njegovo novelo Metulj na obešalniku. V višji srednji šoli - Liceju Prešeren - pa nam je prof. Slava Starc ponudila Rože za gobavca, ki so nastale v spomin Lojzeta Bratuža in njegove mučeniške smrti. Znova smo se z njim "spopadli" pred maturo, v sklopu tekmovalne oddaje Med dvema ognjema v produkciji Deželnega sedeža RAI za FJK. Nastopal je kot skriti gost, za vsak zmagovalni sklop smo dobili namig, ki nas je naposled pripeljal do njega.
V študentskih letih sem se začel publicistično udejstvovati. Leta 2006 sem za italijanski tržaški dnevnik Il Pi…

Ne la Patria de Rossetti no se parla che italian …

Slika