Objave

Tomizzevemu forumu in azilu ob rob

Slika
Tema letošnjega Foruma Tomizza je bila azil. Iz gole politične predvolilne špekulacije se je nanjo na svojem Facebook profilu spravil vidni predstavnik največje slovenske opozicijske stranke. Nad temo in nad srečanjem, seveda preden bi sploh poznal vsebine posameznih referatov (v kolikor ga seveda te sploh zanimajo). Zapisal je, da gre “levičarska peta kolona” v takem kriznem trenutku, ko nam “grozi invazija tujcev, med katerimi so tudi teroristi ISIS-a”, razpravljat o taki temi. Moje mnenje je, da je treba o temah razpravljati tedaj in predvsem tedaj, ko so aktualne. Tema azila pa je v tem času še kako pomembna. Prav zato zelo težko razumem, tudi in predvsem kot potomec emigranta, ki je v času po drugi svetovni vojni zapustil svojo domovino, kako lahko politična opcija, ki tako poudarja svoj antitotalitarni, predvsem pa antikomunistični in torej demokratični, predznak, zagovarja politiko zaprtih vrat. Očitno jih ne bo odveč spomniti, da je bilo v času med obema vojnama, predvsem pa …

Slovenščina v Trstu (drugo poglavje)

Slika
Septembra sem se udeležil jesenskega seminarja za slovenske šolnike v Italiji, na katerem je kot častna gostja nastopila italijanska ministrica za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje Valeria Fedeli. Vse nas je presenetila z izjavo, da namerava ministrstvo v Rimu začeti z uvajanjem pouka slovenščine v italijanske šole na Tržaškem in Goriškem. Če lahko primerjam s Slovenijo: podobna praksa, in sicer učenje manjšinskega jezika, ki je hkrati jezik sosedov, je namreč v slovenski Istri v Prekmurju stvarnost že dolga desetletja.

V naslednjih dneh se je v tržaških medijih zvrstilo kar nekaj replik na ministričine izjave. Ker so politiki_čarke po navadi vedno nekaj (mestoma pa tudi precej) korakov za svojimi volilci_kami, se je tudi tokrat zgodilo, da je javnost nekatera mnenja o tem, da je slovenščina povsem nepotreben jezik, saj ga govori dva milijona ljudi, “kaznovala” s precej logičnim linčem na družabnih omrežjih.
Če se je jeseni v tem smislu “izkazala” tržaška odbornica za šol…

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (2. del)

Slika
3. KRAS
V Koprivi na Krasu sem pri filmskem režiserju Janu Cvitkoviču preživel in pisal lepo število dni. V Lokvi na Krasu sem pri arhitektu Mateju Mljaču dobil lekcijo iz tržaške in kraške arhitekture; pri Muhi v Lokvi sem jedel najboljši in meni ljubi T – bone steak, ki ga obdelam le z olivnim oljem in solnim cvetom; tam vedno pijem malvazijo iz Ospa, nekoliko nižje, pod Črnim kalom in vis a vis tržaškega zaliva. Imam pa dolg, saj še nisem šel na Kokoško, priljubljen kraški in vobče rekreativni hribček, ki ga arhitekt Mljač redno obiskuje. Včasih sem hodil v Volčji grad k Janji Rožanc, pa k Aleksu Peršolji v Križ, se redno ustavil v gostilni v Tomaju na žolci in deci črnega, če me je bila volja pa še pri Ukmarju v Dutovljah. Znal sem obiskati tudi režiserja Zvoneta Šedelbauerja in njegovo hčer Katko v Škofih in še veliko teh postojank imam na kraški zemlji. Blizu mi je, zdi se mi, da jo dobro poznam, vendar zanesljivo drugače kakor Primož Sturman. Čeprav v zaledju tržaškega zaliva in …

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST
V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je name zagotovo na…

Kultura in politika

Slika
Koliko ima kultura opraviti s politiko, se vsako leto jasneje pokaže ob 8. februarju, ko je slišati glasne pozive ustvarjalcev k ohranitvi ali celo povečanju državnih sredstev. Letos so se ob dveh nagrajenkah razvnele zelo hude polemike o smiselni porabi javnega denarja za performanse, ki naj bi bili že na meji dobrega okusa. A to ni predmet mojega zapisa. Spet sem seveda pri svojem vprašanju, ki sem ga načel lani poleti v Delovih Književnih listih, tudi in predvsem zato, ker sem najprej sebi, zatem pa še marsikomu obljubil, da z rečjo ne bom odnehal, dokler se stvari ne bodo začele razvijati v pravo smer. Kdor je teme naveličan, naj nemudoma zapusti to stran. Ostali ste vabljeni, da berete dalje. Pred novim letom sem v Ljubljani srečal urednika Cankarjeve založbe Andreja Blatnika, ki je problem skušal postaviti v nekoliko širše razsežnosti. Prepričan je namreč, da so nekoč avtorjem iz zamejstva lažje objavljali knjige v osrednji Sloveniji, saj je bila tedaj takšna politika. Da, prav…

Božidar Premrl, Slavno županstvo v Koprivi

Slika
Malo je krajev na Slovenskem – še manj pa na Primorskem ali Krasu, ki se lahko pohvalijo s tako temeljito obravnavo lastne dediščine, kot so jo v zadnjih letih doživele Kopriva in bližnje Brje. Zasluga za to gre seveda neutrudnemu raziskovalcu Božidarju Premrlu in Založbi ZRC SAZU, ki je njegovi dve monografiji objavila. Ne gre pa pozabiti tudi doktorske disertacije dr. Klare Šumenjak o koprivskem narečju iz leta 2013, ki pa zaenkrat (še) ni ugledala knjižne izdaje. Kot vedo povedati krajani staroselci, je Premrl bil reden gost koprivskih in brejskih hiš, v katerih je zbiral vsakovrstno gradivo, že dobri dve desetletji. Pred dvema letoma je luč sveta ugledalo njegovo delo Kraški kruh s podnaslovom Vas Kopriva – njeni kamnolomi in kamnarji. Avtor pa se v zadnjem desetletju svojega raziskovanja ni omejil le na kamnarstvo v Koprivi. Svoje raziskovalno področje je razširil na cel Kras, nazadnje pa se je zatopil v obravnavo arhivskega fonda Županije Kopriva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv…

Kozarček čistega vina

Slika
Že sem bil prepričan, da bo izhodišče mojega zapisa, ki so ga avgusta objavili Delovi Književni listi, padlo povsem na neplodna tla – nanj sta se odzvala le dva pisca s takšnega ali drugačnega obrobja, slovenski literarni guruji pa so vztrajno molčali (no, dobro, eden mi je v zasebnem sporočilu na FB ponudil sodelovanje), ko sem na 4. mednarodnem simpoziju Umetnost kritike, ki je konec novembra potekal v Ljubljani, le doživel manjše zadoščenje. V svojem referatu z naslovom Kritik ni reševalec sveta je namreč Aljoša Harlamov spregovoril o lastnih merilih za kakovost v književnosti, ki jih, odkar je tam zaposlen, vnaša v uredniško politiko pri Cankarjevi založbi.
Ker v času nastajanja tega zapisa (napisal sem ga takoj po simpoziju) spletna stran LUDLiteratura.si še ni objavila besedila referata Harlamova (na simpoziju predavatelj ni bral, ampak improviziral, zato je besedilo, ki je objavljeno na spletu, oblikovno nekoliko različno od povedanega), sem njegove besede citiral na pamet. Med …