Objave

Marij Čuk, Prah

Slika
Pred nami je nov roman tržaškega pesnika in pisatelja Marija Čuka z naslovom Prah, ki je jeseni izšel pri založbi Mladika. Z njim Čuk zaključuje svojo „zamejsko trilogijo“, ki jo je začel leta 1998 z objavo Pene majskega vala in nadaljeval pred dvema letoma z Molkom koloradskih hroščev. Tokratno avtorjevo delo opisuje življenjsko zgodbo Ivana Čuka iz vasi v tržaškem Bregu po drugi svetovni vojni. Razdeljen je na sedem poglavij, ki so postavljena v sredino vsakega desetletja (1945, 1955, 2005). Marij Čuk skuša z izseki iz življenja glavnega lika prikazati oziroma secirati spremembe, ki so se v slovenski družbi na Tržaškem zgodile v povojnih desetletjih. Prav v odnosu med glavnim likom in dogajanjem, ki ga sam dejansko ne ustvarja, ampak skoraj le pasivno spremlja, tiči glavni problem zgodbe. Če je do neke mere sprejemljivo, da je posameznikova usoda oblikovana v ključu zgodovinskih sprememb, bomo avtorju nekoliko težje odpustili dejstvo, da je v središče dejansko postavil splošno d…

Red Land (Rosso Istria)

Slika
Če je osnovni namen filma Red Land (Rosso Istria) (na sliki prizor s snemanja filma, vir IMDb.com) šokirati gledalca, lahko brez dvoma zapišemo, da je v tem več kot uspešen. Po brutalnosti ga lahko namreč primerjamo večini filmov, ki prikazujejo preganjanje in iztrebljanje Judov v času nacizma in druge svetovne vojne. V njem pride zelo dobro do izraza arhetip banalnosti zla, ki ga je v drugi polovici preteklega stoletja s to posrečeno skovano besedno zvezo definirala nemška filozofinja judovskega rodu Hannah Arendt. Človek je človeku ne samo volk, ampak precej več in precej slabši, saj je sposoben svoj gnev v sebi zadrževati (in ga gojiti) tako dolgo, dokler se ne pojavi prava priložnost za maščevanje, ki ne prizanese nikomur. Vojna in njene posledice namreč v človeku prebudijo vse najslabše nagone. Zgodba filma Red Land (Rosso Istria) se dogaja v času druge svetovne vojne in je posneta po resnični usodi mlade študentke Norme Cossetto, hčerke fašističnega veljaka iz Vižinade pri Moto…

In memoriam Alojz Rebula (1924-2018)

Slika
Bil sem med tistimi, ki so imeli posebno čast profesorja in pisatelja Alojza Rebulo ne samo poznati osebno, ampak se tudi z njim družiti. Zaradi najine generacijske razlike se je to zgodilo v pozni jeseni njegovega življenja. Še danes se dobro spominjam prvega srečanja z njim. Bil sem v četrtem letniku liceja Prešeren, ko je izšel njegov roman Cesta s cipreso in zvezdo. Na cesti na Opčinah sta se tedaj srečala moj pokojni ded Ivan Artač ter Rebula. Takrat sem mu kot 18-letnik posredoval svoje vtise o njegovem romanu. Intenzivno pa sem pisatelja obiskoval v začetku tega desetletja, nekajkrat na Opčinah, največkrat pa v Loki, kjer je s svojo življenjsko družico Zoro Tavčar preživljal jesen življenja. Obiska je bil vedno vesel. Pri njem sem zelo cenil ne samo njegov literarni opus (brez težav lahko rečem, da je moj literarni učitelj), ampak tudi in predvsem njegovo življenjsko zadržanje in pot, ki ga je po dolgih letih duhovne krize na začetku šestdesetih preteklega stoletja pripeljala …

Fulvio Tomizza, Akacijev gozd

Slika
1.
Tistega dne je na prihod avtobusa čakala le peščica ljudi, sirena je že zdavnaj odtulila, v menzo pa so z naglico stopali še zadnji zamudniki. Ženska iz vrste barak ob cesti ni odtegnila pogleda s pelargonij, ki jih je zalivala. Ko so mimo švignile še zadnje hiše v naselju, si je moški z roko, prislonjeno na okensko steklo, prižgal cigareto. Tam spredaj se je okrog svoje osi pod soncem vrtel ogoleli grič, kamenje na njegovem pobočju je štrlelo iz redko poraščene, suhe in že skoraj polegle trave, tako da je dušilo ves prostor proti njegovemu vrhu. Grobo blago srajce na roki se mu je medtem napenjalo in spuščalo, on pa je kadil s počasnimi vdihljaji. Nekajkrat se je izognil ženinemu pogledu, saj je hotel še enkrat počasno vdihniti cigaretni dim. Nato se je sklonil k njej, kot bi želel z obraznih potez prebrati, ali je njena zaskrbljenost le posledica obzirnosti do očeta in ostalih potnikov. Starec je bil na tem, da ga znova prevzameta spanec in nezavest; vse bolj je pobledeval, njegova …

Pierluigi Cappello (ob prvi obletnici smrti)

Slika
Prvega oktobra bo minilo natanko eno leto, odkar nas je zapustil furlanski pesnik Pierluigi Cappello (foto ilsole24.ore.com). Pred nedavnim so se spominu prerano preminulega pesnika (komaj je bil dopolnil petdeset let) poklonili na vsakoletnem knjižnem sejmu Pordenonelegge. Založba BUR je ob tej priložnosti izdala njegovo zbrano delo z naslovom Un prato in pendio (Viseči travnik), v katerem so objavljene vse njegove pesmi, ki jih je napisal v četrt stoletja ustvarjalnosti (1992–2017).
Ob taki priložnosti si ne morem kaj, da bi k spominom na furlanskega pesnika ne pristavil še svojega piskrčka, in sicer v tem kotičku svetovnega medmrežja, ki se imenuje osebni blog.
S Pierluigijem sva se spoznala pred dobrimi desetimi leti, ko me je, še sveže diplomiranega zgodovinarja, začela zanimati književnost naših sosedov Furlanov. V ta namen sem se le mesec po zagovoru vpisal na tečaj furlanskega jezika. Zanimivo, popolnoma brez predsodkov, ki jih povprečen Tržačan goji do prebivalcev bližnje nižin…

Evropa vs. Balkan oz. Hrvaška vs. Srbija (kaj pa BiH in Kosovo?)

Slika
Težko je govoriti o Evropi brez Balkana in obratno. Balkan naj bi ne veljal le za evropski sod smodnika, ampak tudi – kakor je prepričan krščanskosocialni izobraženec Peter Kovačič Peršin – za nekakšno revno preddverje Evrope. V svojem zadnjem delu Stopinje v pesku zgodovine avtor zagovarja tezo, da so bile vojne v devetdesetih preteklega stoletja dejansko sprožene ne le iz interesa razbitja do tedaj enotne jugoslovanske države, ampak tudi da bi ta del Evrope opustošili in ga naredili primernega za naselitev beguncev oziroma migrantov. Tistih, ki bežijo iz dežel, ki jih je zahodna politika v preteklih desetletjih oziroma stoletjih gospodarsko izropala. Med reveže naseliti reveže … Če me spomin ne vara, tako ostre retorike med Srbijo in Hrvaško v zadnjih letih ni bilo slišati. Naši južni sosedje so se namreč nekoliko bolj ukvarjali z nami in dalje trmasto vztrajali v nepriznavanju odločbe arbitražnega sodišča glede meje med državama. Ker sem obe deželi (Srbijo in Hrvaško) obiskal pred…

Erik Sancin, Dvigalo

Slika
Roman Erika Sancina Dvigalo je znanstvenofantastična antiutopija. Če hočemo iskati vzporednice v evropski in slovenski književnosti, jih bomo precej hitro našli v Orwellovem 1984 in Filio ni doma Berte Bojetu. Avtor je torej z objavo knjige uresničil napoved, ki smo ji bili že dlje časa priča sledilci njegovega FB-profila, in sicer da bo šel v samozaložbo, ker mu knjige ni hotela objaviti nobena od etabliranih založniških hiš.
Škoda, saj se Dvigalo (tudi in predvsem glede na dejstvo, da knjiga, ki izide v samozaložbi, nima promocijskih kanalov in PR-a, ki ga premorejo založniška podjetja) kar dobro oprijema bralcev. O tem priča podatek, da je v času nastajanja zapisa na razpolago v osemnajstih slovenskih knjižnicah, izposoj pa beleži preko trideset. Zanimanje bralcev za Dvigalo lahko torej postavimo ob bok tistemu za roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, če seveda gledamo sorazmerno na njuno zalogo v knjižnicah.
Glavna težava Sancinovega dela je prav v tem, da je izšlo v samo…