Objave

Pierluigi Cappello (ob prvi obletnici smrti)

Slika
Prvega oktobra bo minilo natanko eno leto, odkar nas je zapustil furlanski pesnik Pierluigi Cappello (foto ilsole24.ore.com). Pred nedavnim so se spominu prerano preminulega pesnika (komaj je bil dopolnil petdeset let) poklonili na vsakoletnem knjižnem sejmu Pordenonelegge. Založba BUR je ob tej priložnosti izdala njegovo zbrano delo z naslovom Un prato in pendio (Viseči travnik), v katerem so objavljene vse njegove pesmi, ki jih je napisal v četrt stoletja ustvarjalnosti (1992–2017).
Ob taki priložnosti si ne morem kaj, da bi k spominom na furlanskega pesnika ne pristavil še svojega piskrčka, in sicer v tem kotičku svetovnega medmrežja, ki se imenuje osebni blog.
S Pierluigijem sva se spoznala pred dobrimi desetimi leti, ko me je, še sveže diplomiranega zgodovinarja, začela zanimati književnost naših sosedov Furlanov. V ta namen sem se le mesec po zagovoru vpisal na tečaj furlanskega jezika. Zanimivo, popolnoma brez predsodkov, ki jih povprečen Tržačan goji do prebivalcev bližnje nižin…

Evropa vs. Balkan oz. Hrvaška vs. Srbija (kaj pa BiH in Kosovo?)

Slika
Težko je govoriti o Evropi brez Balkana in obratno. Balkan naj bi ne veljal le za evropski sod smodnika, ampak tudi – kakor je prepričan krščanskosocialni izobraženec Peter Kovačič Peršin – za nekakšno revno preddverje Evrope. V svojem zadnjem delu Stopinje v pesku zgodovine avtor zagovarja tezo, da so bile vojne v devetdesetih preteklega stoletja dejansko sprožene ne le iz interesa razbitja do tedaj enotne jugoslovanske države, ampak tudi da bi ta del Evrope opustošili in ga naredili primernega za naselitev beguncev oziroma migrantov. Tistih, ki bežijo iz dežel, ki jih je zahodna politika v preteklih desetletjih oziroma stoletjih gospodarsko izropala. Med reveže naseliti reveže … Če me spomin ne vara, tako ostre retorike med Srbijo in Hrvaško v zadnjih letih ni bilo slišati. Naši južni sosedje so se namreč nekoliko bolj ukvarjali z nami in dalje trmasto vztrajali v nepriznavanju odločbe arbitražnega sodišča glede meje med državama. Ker sem obe deželi (Srbijo in Hrvaško) obiskal pred…

Erik Sancin, Dvigalo

Slika
Roman Erika Sancina Dvigalo je znanstvenofantastična antiutopija. Če hočemo iskati vzporednice v evropski in slovenski književnosti, jih bomo precej hitro našli v Orwellovem 1984 in Filio ni doma Berte Bojetu. Avtor je torej z objavo knjige uresničil napoved, ki smo ji bili že dlje časa priča sledilci njegovega FB-profila, in sicer da bo šel v samozaložbo, ker mu knjige ni hotela objaviti nobena od etabliranih založniških hiš.
Škoda, saj se Dvigalo (tudi in predvsem glede na dejstvo, da knjiga, ki izide v samozaložbi, nima promocijskih kanalov in PR-a, ki ga premorejo založniška podjetja) kar dobro oprijema bralcev. O tem priča podatek, da je v času nastajanja zapisa na razpolago v osemnajstih slovenskih knjižnicah, izposoj pa beleži preko trideset. Zanimanje bralcev za Dvigalo lahko torej postavimo ob bok tistemu za roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, če seveda gledamo sorazmerno na njuno zalogo v knjižnicah.
Glavna težava Sancinovega dela je prav v tem, da je izšlo v samo…

Tomizzevemu forumu in azilu ob rob

Slika
Tema letošnjega Foruma Tomizza je bila azil. Iz gole politične predvolilne špekulacije se je nanjo na svojem Facebook profilu spravil vidni predstavnik največje slovenske opozicijske stranke. Nad temo in nad srečanjem, seveda preden bi sploh poznal vsebine posameznih referatov (v kolikor ga seveda te sploh zanimajo). Zapisal je, da gre “levičarska peta kolona” v takem kriznem trenutku, ko nam “grozi invazija tujcev, med katerimi so tudi teroristi ISIS-a”, razpravljat o taki temi. Moje mnenje je, da je treba o temah razpravljati tedaj in predvsem tedaj, ko so aktualne. Tema azila pa je v tem času še kako pomembna. Prav zato zelo težko razumem, tudi in predvsem kot potomec emigranta, ki je v času po drugi svetovni vojni zapustil svojo domovino, kako lahko politična opcija, ki tako poudarja svoj antitotalitarni, predvsem pa antikomunistični in torej demokratični, predznak, zagovarja politiko zaprtih vrat. Očitno jih ne bo odveč spomniti, da je bilo v času med obema vojnama, predvsem pa …

Slovenščina v Trstu (drugo poglavje)

Slika
Septembra sem se udeležil jesenskega seminarja za slovenske šolnike v Italiji, na katerem je kot častna gostja nastopila italijanska ministrica za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje Valeria Fedeli. Vse nas je presenetila z izjavo, da namerava ministrstvo v Rimu začeti z uvajanjem pouka slovenščine v italijanske šole na Tržaškem in Goriškem. Če lahko primerjam s Slovenijo: podobna praksa, in sicer učenje manjšinskega jezika, ki je hkrati jezik sosedov, je namreč v slovenski Istri v Prekmurju stvarnost že dolga desetletja.

V naslednjih dneh se je v tržaških medijih zvrstilo kar nekaj replik na ministričine izjave. Ker so politiki_čarke po navadi vedno nekaj (mestoma pa tudi precej) korakov za svojimi volilci_kami, se je tudi tokrat zgodilo, da je javnost nekatera mnenja o tem, da je slovenščina povsem nepotreben jezik, saj ga govori dva milijona ljudi, “kaznovala” s precej logičnim linčem na družabnih omrežjih.
Če se je jeseni v tem smislu “izkazala” tržaška odbornica za šol…

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (2. del)

Slika
3. KRAS
V Koprivi na Krasu sem pri filmskem režiserju Janu Cvitkoviču preživel in pisal lepo število dni. V Lokvi na Krasu sem pri arhitektu Mateju Mljaču dobil lekcijo iz tržaške in kraške arhitekture; pri Muhi v Lokvi sem jedel najboljši in meni ljubi T – bone steak, ki ga obdelam le z olivnim oljem in solnim cvetom; tam vedno pijem malvazijo iz Ospa, nekoliko nižje, pod Črnim kalom in vis a vis tržaškega zaliva. Imam pa dolg, saj še nisem šel na Kokoško, priljubljen kraški in vobče rekreativni hribček, ki ga arhitekt Mljač redno obiskuje. Včasih sem hodil v Volčji grad k Janji Rožanc, pa k Aleksu Peršolji v Križ, se redno ustavil v gostilni v Tomaju na žolci in deci črnega, če me je bila volja pa še pri Ukmarju v Dutovljah. Znal sem obiskati tudi režiserja Zvoneta Šedelbauerja in njegovo hčer Katko v Škofih in še veliko teh postojank imam na kraški zemlji. Blizu mi je, zdi se mi, da jo dobro poznam, vendar zanesljivo drugače kakor Primož Sturman. Čeprav v zaledju tržaškega zaliva in …

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slika
1. TRST
V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je name zagotovo na…