Kako objaviti literarno delo (2)



Poletnemu času navkljub je zapis, ki je pretekli petek (21. julija) izšel na blogu, dosegel nekaj odmeva in sprožil par zanimivih odzivov. Iluzorno bi bilo sicer misliti, da se bo nanj odzvala večina urednikov slovenskih založb. Eni so na dopustu, drugi so itak prezasedeni z delom, tretjih pa stvar verjetno sploh ne zanima. Med svojimi Facebook prijatelji jih imam kar nekaj, ostali pa so povezavo na polemično kolumno dobili preko zasebnih sporočil (nekateri so sporočilo prebrali, spet drugi ne). Cilj zapisa je bil več kot jasen, in sicer sprožiti razpravo. Zahvaljujem se tudi prof. dr. Miranu Hladniku s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je povezavo na blog vključil v svoje spletišče SlovLit.
Poleg nekaterih pavšalnih ocen, o tem, kako je dejansko slovenska literarna scena monopolizirana in zaprta vsem tistim, ki ne pripadajo določenim krogom, je na Facebook v komentar svoje zapisal tudi urednik mariborske založbe Litera Orlando Uršič. V krajšem prispevku je izpodbijal tezo, češ da pri svojih uredniških odločitvah avtorjev ne 'diskriminira' po tem, če so ali niso zamejci. Tega sam nisem nikoli trdil, navsezadnje je Litera pred par leti objavila delo Marka Sosiča Kratki roman o snegu in ljubezni. Uršič je tudi pripomnil, da bi bilo temo vredno poglobiti, sam je zato predlagal debatno kavarno na jesenskem Knjižnem sejmu v Ljubljani. Kljub vsemu je namreč nesporno dejstvo, da oba avtorja (pesnik David Bandelj in pisatelj Erik Sancin) svojih knjig v Sloveniji ne moreta izdati.
Zelo pa me je presenetil odziv še enega urednika, ki ima škarje in platno v rokah pri pomembni slovenski založbi. Ker je bila najina komunikacija zasebna, njegovega imena ne bom zapisal. Trdil je, da so danes kriteriji za objavo, v primerjavi s časom, v katerem sta delovala Pahor in Rebula, izrazito manj politični, zato pa vse bolj estetski. Prav zaradi te njegove trditve se samo od sebe poraja vprašanje ali bolje rečeno grenko spoznanje, da omenjena, ki spadata v sam vrh literarnega izražanja generacije X med Slovenci v Italiji, po mnenju urednikov ne dosegata spodnje meje estetskega nivoja, ki bi jima omogočil objavo.
Če se za trenutek pomudimo pri njunih opusih, ugotavljamo, da ima Bandelj za seboj kar tri pesniške zbirke, ki jih je izdal pri založbi Mladika v Trstu (Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi in Odhod), Sancin pa 'le' prvenec Nekje sredi vročine, ki je leta 2003 izšel pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Za veliko prvencev literarna kritika zapiše, da od njih ne gre pričekovati veliko, saj gre dejansko za začetniška dela, s katerimi se posamezni avtorji šele uveljavljajo na literarnem področju.
Nekaj drugega pa je nekoliko težje razumeti in tu lahko tudi sam navedem svoj primer, čeprav za seboj še nimam samostojne knjižne izdaje. Kako je mogoče, da se avtor, ki je začel pisati v študentskih letih (Bandelj je Klic iz nadzemlja izdal leta 2000 pri svojih dvaindvajsetih, Sancin svoj Nekje sredi vročine pa 2003., ko jih je imel ravno tako dvaindvajset), v svojem najbolj plodnem življenjskem obdobju (za primer vzemimo že omenjenega Alojza Rebulo, ki je pri šestintridesetih objavil roman Senčni ples), znajde sredi ustvarjalnega močvirja, v katerem nastajajo taka dela, ki po mnenju urednikov niso za v javnost.
Moja izkušnja z literarnimi revijami in spletnimi portali je zelo podobna, čeprav sem začel pisati nekoliko kasneje, morda pred letom ali dvema. Prva besedila so pri posameznih revijah oziroma portalih kmalu našla pot do objave, seveda z nekaj uredniškimi pripombami oziroma popravki, naslednja pa so takoj postala klišejska, neprepričljiva oziroma neprimerna za publiko določenega literarnega medija. Ni po svoje absurd, da se avtorjeva produkcija s časom (po mnenju urednikov) slabša, ko pa bi po vsaki logiki pričakovali, da se izboljšuje? Kje je tu mentorska vloga urednikov, ki naj skrbijo za literarno rast svojih sodelavcev in jih usmerjajo z nasveti o tem, kaj pisati in česa ne, kaj bralce zanima in kaj ne, kateri so klišeji in kako se jim izogniti ipd.?
Če se povrnem k svojemu dopisovanju z neimenovanim urednikom, lahko zapišem, da je tudi sam izrazil potrebo po nekoliko bolj poglobljeni debati o problematiki slovenskih ustvarjalcev zunaj meja in možnostih njihove prepoznavnosti v matici. Tudi sam je prepričan, da se kljub temu, da sta obe državi članici EU in drugih povezav, stiki med zamejstvom in osrednjo Slovenijo redčijo. S svoje strani sem mu odvrnil, da imam edino možnost objavljanja na svojem blogu in naj zato sam poseže s kako zanimivo kolumno, ki bi mu jo (za razliko od mene ali mojih dveh omenjenih kolegov) takoj objavili v kaki pomembni slovenski literarni reviji oziroma spletnem portalu.
Do tedaj ne morem drugega kot pritrditi besedam prijatelja in kolege Bandlja, ki ugotavlja, da »nimamo ne revije, kjer bi se zbirali, ne mentorjev, ki bi nas usmerjali, niti ne takih ali drugačnih botrov, ki bi se postavili za nas«, poleg tega pa »smo na obrobju apriorno izključeni ne samo iz centralnih centrov moči, ampak tudi iz kolateralnih zadev, kot so skupine, izmenjave mnenj, čustvene in psihološke dinamike«. O tem, če bo ali ne bo prišlo do zbližanja, ni odvisno samo od nas. Mi smo svojo dobro voljo že velikokrat pokazali. Sedaj so na potezi drugi ...

Komentarji

  1. "Trdil je, da so danes kriteriji za objavo, v primerjavi s časom, v katerem sta delovala Pahor in Rebula, izrazito manj politični, zato pa vse bolj estetski."
    To je trditev, ki kaže visoko stopnjo nezavedanja okolja in strukture, v kateri ta oseba deluje. Zaradi tega si upam trditi, da ta oseba ni na pravem mestu. Sodobna spoznanja - v bistvu ne tako zelo sodobna, a vendarle (W. Benjamin, Avtor kot producent; Ranciere, članek o političnem v literaturi; teza o tem, da je intimno politično) - so namreč ravno obratna. Kar koli počnemo, je že del politične strukture in JE POLITIČNO DEJANJE, kolikor napaja/krepi ali subvertira določene strukture in načine akumulacije ekonomskega kapitala. Zaradi tega je zmotna "predpostavka" o tem, da je vloga literature v sodobnem času - v nasprotju s časi Pahorja in Rebule - zgolj estetska. Takšna predpostavka, podobna, se je pojavljala v prvih letih po osamosvojitvi Slovenije in je lastna estetski (! v bistvu tudi politični, čeravno deklarativno apolitični) literarni dejavnosti nekaterih zelo cenjenih slovenskih pesnikov. V bistvu pa je to bila krinka, ideološka podstat, na osnovi katere se je sploh lahko začel izvajati neoliberalizem kot ideologija postfordistične družbe in globalnega trga, v katerem so pravice (delavske, človekove) čedalje bolj kršene, prečrtane, pohojene in to za čedalje številčnejši del populacije nekega socialnega polja. Naš čas je enako političen kot čas Pahorja in Rebule, s tem da veliko zahtevnejši, ker se je struktura socialnega življenja spremenila. Biopolitika po eni strani posega v samo celico/telo državljana, po drugi strani pa je vse skupaj videti (!) totalno apolitično.

    OdgovoriIzbriši
  2. "nimamo ne revije, kjer bi se zbirali, ne mentorjev, ki bi nas usmerjali, niti ne takih ali drugačnih botrov, ki bi se postavili za nas«, poleg tega pa »smo na obrobju apriorno izključeni ne samo iz centralnih centrov moči, ampak tudi iz kolateralnih zadev, kot so skupine, izmenjave mnenj, čustvene in psihološke dinamike«.

    Sami moramo postati svoji lastni mentorji. Čakanja je bilo dovolj. Zdaj je čas. Potem, ko bomo mrtvi, ga ne bo več. (Ali vsaj ne za nas.)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana

Kdo je (lahko) Slovenec?

Kozarček čistega vina