primozsturman

(foto Amazon.co.uk) V ponedeljek, 1. aprila, je v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu potekala nadvse zanimiva debata. Ker se je nisem mogel udeležiti – prireditelj bi se verjetno moral vprašati, če je takšen ustaljeni termin srečanj (ponedeljek ob 20. uri) primeren za večino ljudi, ki so, kljub vse višji povprečni starosti mesta (leta 2017 je znašala že 48,1 leta), še vedno delovno aktivni –, moram verjeti medijskim poročilom in besedam udeležencev o njej. Ni mi namreč uspelo zaslediti podatka o tem, da bi med debato o vprašanju slovenskega jezika kot najvišje vrednote slovenskega ustvarjalca in ustvarjalke ter s tem povezanim vse večjim “odlivom” naših piscev v italijanski jezikovni kod kdo načel vprašanje odnosa med obrobjem in središčem, ki je za nas v književnosti aktualno najmanj od leta 1954, če ne že prej. O tem priča serija zapisov v revijah, ki so pri nas izhajale po drugi svetovni vojni (še pred Zalivom). Načelno se lahko vsi strinjamo, da je za slovenskega pisca nj