Jezik in književnost

(foto Amazon.co.uk)
V ponedeljek, 1. aprila, je v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu potekala nadvse zanimiva debata. Ker se je nisem mogel udeležiti – prireditelj bi se verjetno moral vprašati, če je takšen ustaljeni termin srečanj (ponedeljek ob 20. uri) primeren za večino ljudi, ki so, kljub vse višji povprečni starosti mesta (leta 2017 je znašala že 48,1 leta), še vedno delovno aktivni –, moram verjeti medijskim poročilom in besedam udeležencev o njej.
Ni mi namreč uspelo zaslediti podatka o tem, da bi med debato o vprašanju slovenskega jezika kot najvišje vrednote slovenskega ustvarjalca in ustvarjalke ter s tem povezanim vse večjim “odlivom” naših piscev v italijanski jezikovni kod kdo načel vprašanje odnosa med obrobjem in središčem, ki je za nas v književnosti aktualno najmanj od leta 1954, če ne že prej. O tem priča serija zapisov v revijah, ki so pri nas izhajale po drugi svetovni vojni (še pred Zalivom).
Načelno se lahko vsi strinjamo, da je za slovenskega pisca njegova materinščina najvišja vrednota. Marsikje in marsikdaj pa sem slišal trditev, da je odnos do jezika v središču, kjer naj bi bilo nacionalno vprašanje dejansko že rešeno, in periferijami, kjer je slovenščina vsakodnevno na prepihu, bistveno različen. Razloge, zakaj se nekateri Slovenci odločajo za pisanje v drugih jezikih, lahko le slutim, ni mi do tega, da bi o njih razpravljal, saj bi se tako ali drugače v njih sam težko prepoznaval.
Vprašanje odnosa do jezika ni in tudi ne sme biti problem vsakega posameznika, ampak predvsem stvar kolektivne debate, tudi po času slovenske avantgarde, ki je razmerje do nekaterih ustaljenih vzorcev (nacionalnosti, identitete ipd.) temeljito prerešetala. Pa je res tako? Kolikor poznam slovensko literarno sceno, je marsikomu veliko bolj do tega, da njegova književnost posnema nekatere priučene vzorce od drugod, da se čuti izpolnjenega šele takrat, ko njegova knjiga dobi kako tujo ugledno literarno nagrado, ali da za svojim literarnim udejstvovanjem skriva željo po povečanju osebnega premoženja.
Da je vprašanje o statusu slovenskega jezika in odnosa do njega dejansko postranskega pomena, dokazuje tudi večina zapisov kolumnistov, ki v slovenskih literarnih revijah in na spletnih portalih prevečkrat razvijajo lastne puhlice in se ukvarjajo z veliko bolj nepomembnimi stvarmi, kot je in tudi mora biti skupni imenovalec nas vseh. Žal smo na Slovenskem priča vse več literarnim klikam, ki se v večini primerov formirajo na fakultetah ali posameznih oddelkih. Kdor tam ni študiral in/ali se ne prepoznava v njihovih stereotipih/klišejih (jezik je zanje le deklarativna vrednota), bo zelo težko našel pot vanje.
V zgodovinskem in družbenem trenutku Evrope, kakršen je današnji, ko se mora stara celina na veliko spopadati z nacionalizmi in populizmi, me bo težko kdo prepričal, da sta vprašanji identitete in nacionalnosti ter z njim povezanega jezika zanemarljivi. Če naj literatura obravnava arhetipe, ki so za človeštvo tipični od pamtiveka, tudi mimo trenutka, v katerem živi, ne more.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slovenska vas

Vstali Kristus ne umre več