primozsturman

„Zakaj imaš tako umazane roke?“ vpraša dekle svojega naključnega soplesalca, ki ga je srečala na šagri. Fantu se na prstih poznajo sledi črne barve. „Prijatelj je kupil rabljen motorin, pa sva ga danes popoldne prebarvala v črno.“ Ona pomisli, da ji črna barva ni preveč všeč. Črni so tisti, proti katerim hodi manifestirat s svojimi sošolci. Črni nočejo, da bi se v mestu uveljavila vidna dvojezičnost. Črni so celo hoteli preprečiti izgradnjo slovenskega gledališča daleč od mestnega središča. „Odkod pa si?“ ga vpraša. Fant jo spusti iz objema, z roba plesišča ga pokličeta prijatelja. Hitro se oddaljijo. Ko njo in še dve prijateljici pride čez dobro uro iskat oče z avtomobilom, hitro opazijo, da je slabe volje. „No, kaj je?“ ga vpraša. Prijateljici molčita. „Popoldne smo ob vhodu v vas postavili dvojezično tablo, pa so jo prekleti hudiči nocoj že pomazali ...“ * Soseda se pozno zvečer vračata domov. Skupaj vstopita na avtobus. Petek zvečer je, opolnoči nastopi volilni molk

Pred nami je nov roman trža škega pesnika in pisatelja Marija Čuka z naslovom Prah , ki je jeseni izšel pri založbi Mladika. Z njim Čuk zaključuje svojo „zamejsko trilogijo“, ki jo je začel leta 1998 z objavo Pene majskega vala in nadaljeval pred dvema letoma z Molkom koloradskih hroščev . Tokratno avtorjevo delo opisuje življenjsko zgodbo Ivana Čuka iz vasi v tržaškem Bregu po drugi svetovni vojni. Razdeljen je na sedem poglavij, ki so postavljena v sredino vsakega desetletja (1945, 1955, 2005). Marij Čuk skuša z izseki iz življenja glavnega lika prikazati oziroma secirati spremembe, ki so se v slovenski družbi na Tržaškem zgodile v povojnih desetletjih. Prav v odnosu med glavnim likom in dogajanjem, ki ga sam dejansko ne ustvarja, ampak skoraj le pasivno spremlja, tiči glavni problem zgodbe. Če je do neke mere sprejemljivo, da je posameznikova usoda oblikovana v ključu zgodovinskih sprememb, bomo avtorju nekoliko težje odpustili dejstvo, da je v središče dejansko postavil