primozsturman

Spoštovane in spoštovani, čast glavnega nagovora na prireditvi ob dnevu slovenske kulture, čemur smo nekoč rekli Prešernova proslava, me je tokrat doletela prvič. Dobro se sicer spominjam, kako sem se kot dijak tržaškega liceja Prešeren pred natanko dvajsetimi leti odzval vabilu prirediteljev, naj mladi (tedanji maturantje) pripravimo osrednji besedni pozdrav. Zbralo se nas je pet ali šest, ki smo nekaj popoldnevov preživeli v Kavarni San Marco, kjer smo debatirali in prerešetavali lastne ideje. Iz srečanj ob kavi, čaju in cigaretah je nastalo besedilo, ki ga je sošolka nato prebrala na osrednji tržaški prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v boljunskem gledališču Franceta Prešerna, saj so Kulturni dom v tistem času popravljali. Ni mi treba segati po časopisnih arhivih, da se spomnim, česa smo si tržaški maturantje želeli. Desetletje, stoletje in tisočletje so bila na prelomu, Evropa oziroma Evropska unija pa pred pomembnimi koraki širitve proti vzhodu, kar se je uresnič

Starejši možakar v modrem kombinezonu je vsak dan vozil samokolnico mimo naše hiše. Nekega dne se je ustavil pred vhodom na naše dvorišče in me vprašal, če je moj prijatelj T aljan . “V četrti razred hodi tako kot jaz”, sem mu odvrnil. Z odgovorom ni bil zadovoljen. “Ja, ma je T aljan ?” “Ja, njegovi starši govorijo italijansko.” Potem je kot po navadi odšel do najbližnjega zabojnika za smeti, v katerega je odmetaval zeleni odrez. Nekaj dni prej sem s šolskega avtobusa opazil, da je nekdo na dvojezično krajevno tablo z imenom našega kraja s sprejem pripisal slovenska vas . “Ma kakšna slovenska vas?” je komentiral možakar s samokolnico, ko se je vrnil od zabojnika. “Vaščani so prodali vsa zazidljiva zemljišča T aljanom .” “Če jaz, vi in moji starši govorimo slovensko, je to slovenska vas,” sem mu rekel. Za mahnil je z roko in odšel dalje. “Ti ne veš, kakšna je bila ta vas pred tridesetimi leti,” je rekel , ko sem videl samo še njegov hrbet, glavo pa je imel