primozsturman

Septembra sem se udeležil jesenskega seminarja za slovenske šolnike v Italiji, na katerem je kot častna gostja nastopila italijanska ministrica za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje Valeria Fedeli. Vse nas je presenetila z izjavo, da namerava ministrstvo v Rimu začeti z uvajanjem pouka slovenščine v italijanske šole na Tržaškem in Goriškem. Če lahko primerjam s Slovenijo: podobna praksa, in sicer učenje manjšinskega jezika, ki je hkrati jezik sosedov, je namreč v slovenski Istri v Prekmurju stvarnost že dolga desetletja. V naslednjih dneh se je v tržaških medijih zvrstilo kar nekaj replik na ministričine izjave. Ker so politiki_čarke po navadi vedno nekaj (mestoma pa tudi precej) korakov za svojimi volilci_kami, se je tudi tokrat zgodilo, da je javnost nekatera mnenja o tem, da je slovenščina povsem nepotreben jezik, saj ga govori dva milijona ljudi, “kaznovala” s precej logičnim linčem na družabnih omrežjih. Če se je jeseni v tem smislu “izkazala” tržaška odborni

3. KRAS V Koprivi na Krasu sem pri filmskem režiserju Janu Cvitkoviču preživel in pisal lepo število dni. V Lokvi na Krasu sem pri arhitektu Mateju Mljaču dobil lekcijo iz tržaške in kraške arhitekture; pri Muhi v Lokvi sem jedel najboljši in meni ljubi T – bone steak, ki ga obdelam le z olivnim oljem in solnim cvetom; tam vedno pijem malvazijo iz Ospa, nekoliko nižje, pod Črnim kalom in vis a vis tržaškega zaliva. Imam pa dolg, saj še nisem šel na Kokoško, priljubljen kraški in vobče rekreativni hribček, ki ga arhitekt Mljač redno obiskuje. Včasih sem hodil v Volčji grad k Janji Rožanc, pa k Aleksu Peršolji v Križ, se redno ustavil v gostilni v Tomaju na žolci in deci črnega, če me je bila volja pa še pri Ukmarju v Dutovljah. Znal sem obiskati tudi režiserja Zvoneta Šedelbauerja in njegovo hčer Katko v Škofih in še veliko teh postojank imam na kraški zemlji. Blizu mi je, zdi se mi, da jo dobro poznam, vendar zanesljivo drugače kakor Primož Sturman. Čeprav v zaledju tržaške

1. TRST V ogrlici enajstih kratkih zgodb in novelet Primoža Sturmana hodijo protagonisti okrog Tržaškega zaliva, v njegovem zaledju pa premišljujejo o njem, saj je bistveno osišče njihovih eksistenc v Trstu. Trst je bil vedno (danes spet, pa ne zaradi desno usmerjene mestne oblasti) nekakšno pribežališče izgubljenih duš Mediterana, zaliv, ki je bil vedno živahen, včasih se zdi močno evropsko središče (ne smemo pozabiti, da je bil v času avstroogrske monarhije za Dunajem drugo najpomembnejše mesto), včasih pa imam občutek (vsaj zadnjih dvajset, trideset let, kar se zaradi povečevanja študentske populacije in naseljevanja mlajših družin danes spet spreminja), da je zabito in vase zaprto mesto, iz katerega ambiciozni bežijo na sever Italije, avanturisti na jug, v Slovenijo in na Balkan pa nobeden in čudaki. Literarno izročilo Trsta je močno, sploh v prozi in avtor knjige Gorica je naša Primož Sturman je naslednik tega izročila; v vseh letih potikanja in stikanja po Trstu je