Drago Jančar, In ljubezen tudi

Verjetno ne bo odveč, če o Dragu Jančarju (foto delo.si) zapišemo, da je zadnji slovenski klasik. Snov, teme in motivi njegovih del so močno vpeti v naš narodni vsakdan oziroma preteklost. S svojim dosedanjim delom je med drugim dokazal, da zna biti pozoren tudi do tistega dela slovenskega življa, ki ga je zgodovina postavila izven meja matične domovine.
Zato je branje njegovega romana In ljubezen tudi, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina, dostopno takorekoč vsakemu bralcu, tudi tistemu v zamejstvu, ki v ljubljanskem slengu, v katerem je zadnja leta napisanih vse več knjig, ne bo našel prav ničesar umetniškega, prej pačenje jezika in željo po všečnosti nekaterim literarnim "gurujem" za vsako ceno, ali onemu v zdomstvu, ki mu po vsej verjetnosti ne bo všeč jezik, ki je nabit s kletvicami in podobnim.
Jančar je bil še do pred nekaj leti dejaven tudi na političnem področju, dolgo časa je podpiral pomladno opcijo. Iz obravnave zgodovinske snovi (seveda druge svetovne vojne) je jasno razvidno, da skuša biti do naše polpreteklosti nepristranski, predvsem pa opisovati stisko ljudi, ki so doživljali tiste čase.
In ljubezen tudi ni roman s srečnim koncem, v katerem dobri zmagajo in slabi propadejo, ljubezen pa prevlada nad vsem. Nam pa vseeno ponuja neko katarzo, predvsem zgodovinsko, ki smo jo zadnje čase kot narod več kot potrebni. V samoreferenčnost zapade le enkrat, in sicer tedaj, ko v besedilu omenja samega sebe kot avtorja romana Severni sij.
Gre sicer za malenkost, ki jo je moč brez težav spregledati, saj Drago Jančar tudi v svojem zadnjem delu (naslednje leto jih bo imel sedemdeset, za primerjavo - Alojz Rebula je pri njegovi starosti napisal roman Kačja roža) še vedno prekaša celo vrsto avtorjev, ki so danes v najboljših letih in ki v svojih delih še zdaleč niso zmožni take jezikovne, stilne ali tematske prefinjenosti.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana