Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana

Pred dobrimi tremi desetletji je istrsko-tržaški pisatelj Fulvio Tomizza pri milanskem Mondadoriju objavil roman Mladoporočenca iz ulice Rossetti (Gli sposi di Via Rossetti). Med tržaškimi Slovenci je tedaj završalo, saj je šlo za nekaj popolnoma novega in nepričakovanega. Ko sem sam leta 2010 o tej temi pripravljal  predavanje na Forumu Tomizza, sem naletel na odziv, po mnenju katerega je italijanski avtor v slovensko tržaško književnost opravil nekakšen poseg od zunaj.

Podobno lahko trdimo za Jurija Hudolina (foto onaplus.si) in njegov najnovejši roman Trst via Ljubljana. Zapišem naj, da sem njegov izid nestrpno pričakoval, pričakovanje pa je bilo toliko večje, saj sta odlomka iz besedila v poletnem času objavili revija Apokalipsa, pri kateri je Hudolin urednik za prozo, in spletna stran ArsLitera.org, sicer »elektronska podružnica« založbe, ki je roman natisnila.

Tomizza se je v slovenski Trst podal kot someščan oziroma Istran, kljub nenaklonjenim časom mu je bilo to verjetno nekoliko lažje kakor Hudolinu, ki je po pedigreju stoodstotni Ljubljančan. Rodil se je namreč leta 1973, z literaturo pa se je začel ukvarjati že zelo mlad. Izdal je lepo število pesniških zbirk, romanov in zbirk kratke proze. V zadnjih letih je očitno vzljubil mesto v zalivu, kamor pogosto zahaja, najraje na kavo v kavarno San Marco, ki je eden od dogajalnih prostorov njegovega zadnjega dela.

Hudolinov Trst in Tržačani so seveda nekoliko različni od tega, kot bi se videli sami. Osrednje vodilo romana je namreč ljubezen med Josipom Degrassijem, sicer Slovencem (čeprav z istrskim priimkom), novinarjem in prevajalcem pri tržaškem dnevniku Il Piccolo, in Adriano Okreša, pol Slovenko, pol Hrvatico z italijanskimi koreninami, po poklicu modno oblikovalko. Oddaljita se po smrti njunega otroka Danieleja. Preplet usod v času po oddaljitvi in ponovnem zbližanju, kateremu botruje predvsem književnost, doživi sicer nekoliko pričakovan (srečen) konec. Kljub temu nas avtor skoraj do zadnjega, ko se zgodi preobrat, drži v negotovosti.

Zapisal sem, da Hudolin nas in naše mesto (hvala bogu) gleda in vidi nekoliko drugače od nas samih. Enak pogled, ki bi ga imela dva različna – Tržačan in Ljubljančan, bi bil pravzaprav zelo nenavaden. Različno gledišče je razvidno predvsem na področju odnosa do narodnostnega in jezikovnega vprašanja, ki je pri tržaških avtorjih (vsaj tistih starejše ali srednje generacije) veliko bolj poglobljen, zaradi tega pa Hudolinovem Trstu via Ljubljana prav nič ne manjka. Narodnost je le ena od ravnin (in niti ne najpomembnejša), na katerih zgodba poteka.

Trst via Ljubljana ni samo naslov romana, ampak tudi zbirke kratke proze, ki jo glavni lik Josip Degrassi objavi pri pomembni italijanski založbi in ki nato doživi prevod tudi v slovenski ter tuje jezike (žal se to v resnici ne dogaja tako hitro kot v Trstu via Ljubljana). Geneza zbirke je pravzaprav zelo zanimiva. Avtor sebe ima za povprečneža, k pisanju ga spodbuja »bivša« Adriana, nato pa še italijanska urednica Romina, ki predstavlja mokre sanje vsakega pisca moškega spola z malce večjimi literarnimi ambicijami. Seksi, elegantna in prefinjena Romina namreč Josipa poišče kar za njegovo mizo v kavarni San Marco, ker pa ga tam ni, se zglasi pri njem doma, kjer sledi marsikaj.

Tretji element, ki ga gre izpostaviti v Trstu via Ljubljana, je geografska dimenzija. Trst s svojim zaledjem, od koder v mesto teče teran in koder je hodil tudi Peter Handke, ter Ljubljana se na stopetnajstih straneh in štiridesetih krajših poglavjih, v katerih se pripovedovalca redno izmenjujeta, družita z Mediteranom (Istro in Dalmacijo). Nanj je sicer nekoliko bolj navezana Adriana, saj Tržačana Josipa raje vleče na kontinent, torej v Ljubljano.

Ljubezen, ki je osrednje gonilo Trsta via Ljubljana, je protagonistoma, Josipu in Adriani, dejansko usojena. Vse stranpoti, na katere se podajata v času, ko sta ločena, ju ne pripeljejo nikamor oziroma jima povzročijo obilo duševnega trpljenja.
Za konec naj zapišem, da bomo v Trstu via Ljubljana našli nekoliko drugačnega Hudolina od tistega, ki smo ga bili navajeni doslej, denimo v romanih (Pastorek) ali zbirkah kratke proze (Na Kolodvorski ulici nič novega). Je morda ob svežini in harmoničnosti Mediterana tokrat le našel nekoliko drugačen navdih?