primozsturman

Bil sem med tistimi, ki so imeli posebno čast profesorja in pisatelja Alojza Rebulo ne samo poznati osebno, ampak se tudi z njim družiti. Zaradi najine generacijske razlike se je to zgodilo v pozni jeseni njegovega življenja. Še danes se dobro spominjam prvega srečanja z njim. Bil sem v četrtem letniku liceja Prešeren, ko je izšel njegov roman Cesta s cipreso in zvezdo. Na cesti na Opčinah sta se tedaj srečala moj pokojni ded Ivan Artač ter Rebula. Takrat sem mu kot 18-letnik posredoval svoje vtise o njegovem romanu. Intenzivno pa sem pisatelja obiskoval v začetku tega desetletja, nekajkrat na Opčinah, največkrat pa v Loki, kjer je s svojo življenjsko družico Zoro Tavčar preživljal jesen življenja. Obiska je bil vedno vesel. Pri njem sem zelo cenil ne samo njegov literarni opus (brez težav lahko rečem, da je moj literarni učitelj), ampak tudi in predvsem njegovo življenjsko zadržanje in pot, ki ga je po dolgih letih duhovne krize na začetku šestdesetih preteklega stoletja pripel

1. Tistega dne je na prihod avtobusa čakala le peščica ljudi, sirena je že zdavnaj odtulila, v menzo pa so z naglico stopali še zadnji zamudniki. Ženska iz vrste barak ob cesti ni odtegnila pogleda s pelargonij, ki jih je zalivala. Ko so mimo švignile še zadnje hiše v naselju, si je moški z roko, prislonjeno na okensko steklo, prižgal cigareto. Tam spredaj se je okrog svoje osi pod soncem vrtel ogoleli grič, kamenje na njegovem pobočju je štrlelo iz redko poraščene, suhe in že skoraj polegle trave, tako da je dušilo ves prostor proti njegovemu vrhu. Grobo blago srajce na roki se mu je medtem napenjalo in spuščalo, on pa je kadil s počasnimi vdihljaji. Nekajkrat se je izognil ženinemu pogledu, saj je hotel še enkrat počasno vdihniti cigaretni dim. Nato se je sklonil k njej, kot bi želel z obraznih potez prebrati, ali je njena zaskrbljenost le posledica obzirnosti do očeta in ostalih potnikov. Starec je bil na tem, da ga znova prevzameta spanec in nezavest; vse bolj je pobled