In memoriam Alojz Rebula (1924-2018)

Bil sem med tistimi, ki so imeli posebno čast profesorja in pisatelja Alojza Rebulo ne samo poznati osebno, ampak se tudi z njim družiti. Zaradi najine generacijske razlike se je to zgodilo v pozni jeseni njegovega življenja.

Še danes se dobro spominjam prvega srečanja z njim. Bil sem v četrtem letniku liceja Prešeren, ko je izšel njegov roman Cesta s cipreso in zvezdo. Na cesti na Opčinah sta se tedaj srečala moj pokojni ded Ivan Artač ter Rebula. Takrat sem mu kot 18-letnik posredoval svoje vtise o njegovem romanu.

Intenzivno pa sem pisatelja obiskoval v začetku tega desetletja, nekajkrat na Opčinah, največkrat pa v Loki, kjer je s svojo življenjsko družico Zoro Tavčar preživljal jesen življenja. Obiska je bil vedno vesel. Pri njem sem zelo cenil ne samo njegov literarni opus (brez težav lahko rečem, da je moj literarni učitelj), ampak tudi in predvsem njegovo življenjsko zadržanje in pot, ki ga je po dolgih letih duhovne krize na začetku šestdesetih preteklega stoletja pripeljala pred obličje Boga in Kristusa.

Da je bil Rebula vseskozi pozoren do tega, kar se je dogajalo okrog njega, priča dejstvo, da me je velikokrat spraševal, kako je danes v šoli, a ne samo to. Pozoren je bil tudi do mene osebno, saj mu je bilo znano dejstvo, da sem bil dolga leta šolski prekerec. Vedno mi je želel, da bi se moja delovna situacija uredila, kar se je naposled tudi zgodilo, česar je bil zelo vesel.

Moj zadnji obisk pri njem se je zgodil poleti 2016, ko je pripravljal nov roman o krščanskih socialistih na Slovenskem, ki mu je pozneje dal naslov Korintski steber. Tedaj sem ga povrprašal, če bi se lahko fotografiral z njim, žena pa mu je ob tej priložnosti rekla, naj da svojo berglo vstran, da ne bo vidna na fotografiji. Z veliko mero samoironije, ki jo je premogel, je pripomnil, da mora biti slika povsem avtentična.

Njegovemu telesu naj bo lahka štajerska zemlja ljubljene Loke, njegova duša pa naj se raduje v Gospodovem obličju.