primozsturman

Prvega oktobra bo minilo natanko eno leto, odkar nas je zapustil furlanski pesnik Pierluigi Cappello (foto ilsole24.ore.com). Pred nedavnim so se spominu prerano preminulega pesnika (komaj je bil dopolnil petdeset let) poklonili na vsakoletnem knjižnem sejmu Pordenonelegge. Založba BUR je ob tej priložnosti izdala njegovo zbrano delo z naslovom Un prato in pendio (Viseči travnik), v katerem so objavljene vse njegove pesmi, ki jih je napisal v četrt stoletja ustvarjalnosti (1992–2017). Ob taki priložnosti si ne morem kaj, da bi k spominom na furlanskega pesnika ne pristavil še svojega piskrčka, in sicer v tem kotičku svetovnega medmrežja, ki se imenuje osebni blog. S Pierluigijem sva se spoznala pred dobrimi desetimi leti, ko me je, še sveže diplomiranega zgodovinarja, začela zanimati književnost naših sosedov Furlanov. V ta namen sem se le mesec po zagovoru vpisal na tečaj furlanskega jezika. Zanimivo, popolnoma brez predsodkov, ki jih povprečen Tržačan goji do prebivalcev b