Klasifikacija (kratka zgodba)

Pet možakarjev je nemo zrlo v ovinek, od koder se je že dolgo slišal ropot traktorskega motorja. Eden je pravkar odvrgel čik v umazano vodo, ki je zastajala v luži pot mlinom za grozdje, drugi je živčno prestopal sem ter tja, tretji je slonel na robu lijaka preše, zadnja dva pa sta sedela na zidku iz kamnov in malte.

Traktor se je naposled le prikazal izza žive meje iz vrtnic. Zaradi udarnih lukenj na makadamu je tovor na prikolici poskakoval, malce nejevoljen je bil zato tudi izraz na obrazu šoferja.

“Kdaj boš dau asfaltirat cesto?” ga je vprašal, ko je skočil iz kabine.

“Kolko kišt je?” mu je namesto odgovora rekel vinogradnik.

“Točno pedeset.”

“Dejmo, fantje, razkladat. Ta prve boste stresli v mlin. Bomo zvagali eno s sredine.”

Stopili so do prikolice in odprli zadnjo stranico. Ta je zakrila registrsko tablico, na kateri je bil ob registraciji grb z belim nazobčanim poljem, ki je navzdol prepustil mesto različnim odtenkom smaragdno zelene barve.

“Prbližno petnajst kil vsaka,” je pripomnil šofer.

Vinogradnik se je naredil, da ne sliši, medtem ko je možakar, ki je do pred kratkim kadil, zagnal mlin. Drugi je stopil do preše in vklopil vrtenje bobna, še prej pa je preveril, ali se pladenj nahaja točno pod prešo. Stroja sta tekla, vinogradnik pa je stal pri preši, iz katere je začel teči prvi sok. Tisti, ki je prej zagnal boben, je sedaj stopil na prikolico in nosačema podajal zaboje grozdja. Ko je bilo soka v pladnju dovolj, je vinogradnik, še preden je odprl ventil in zagnal črpalko za sesanje soka v cisterno, z refraktometrom segel v tekočino in poškilil v okular.

“Pizda, samo štirnajst cukra.”

Jezno je stopil do šoferja in mu očital, da ga je zajebal. Nameraval ga je vprašati, ali želi tudi sam pogledati v refraktometer, da se prepriča, a je prišlek odkimal.

“Eden te mora,” je lakonično dodal.

“Ti bom plaču petnast procentov mnj,” je bil odločen vinogradnik.

Možakarji so medtem že znosili polovico zabojev in njihovo vsebino odvrgli v mlin. Eden od nosačev je stopil nižje v luknjo ob umazano vodo in začel odmetavati pecljevino na kiblo drugega traktorja, na katerem je bil na grbu tablice črn bor na rdeči podlagi.

“Sem ti reku, da bo petnajst kil,” je pripomnil šofer, ko je tehtnica pokazala maso slučajno izbranega zaboja.

“Ja in kolko cukra bo treba dodajat? Si pomislu na to?”

“Kaj te briga. Sej se ne boš prvi bot zlagal. Na flaški piše, da je grozdje tvoje, v resnici je pej vse drugo ...”

Vinogradnik je zopet preslišal in stopil v hišo, od koder je čez nekaj trenutkov prinesel denar. Šofer ga je začel šteti. Kaj se je dogajalo v nadaljevanju, vam ne znam povedati. Hčerkica je postala utrujena in lačna, meni pa se ni dalo poslušati njenega sitnarjenja, h kateremu se je začelo kopičiti prerekanje možakarjev zaradi denarja, zato sva odšla domov. Le čau, Armando, sem mu zaklical, a ne vem, če me je slišal.

K Armandu sem se na obisk spet odpravil dober mesec kasneje, ko je bila tudi trgatev rdečih sort že mimo.

“Nimaš s sabo ta male?” me je vprašala njegova žena, ko me je zagledala na borjaču.

“Hrami se ji ne dopadejo. Rata ji dolgcajt in začne sitnarit.”

“Letos smo s terana nardili tudi sok. Ji boš nesu eno flaško?”

“Ki je Armando?” sem jo vprašal, namesto da bi ji povedal, ali res nameravam kupiti sok.

“Zdej pride.”

Kakor po navadi je zamujal.

“Mi natočiš malo novga šardoneja?”

Zanimalo me je, kako je videti vino, ki mu bo na nalepki pisalo, da je grozdje pridelano točno nekje, v resnici pa je zrastlo precej drugje.

“Malo se mora še ščistit, sej veš.”

“Kolkokrat ste ga pretočli?”

“To moraš vprašat Armandota, ne mene.”

Z borjača je bilo slišati ropot avtomobilskega motorja.

“Aha, sej gre.”

Zaslišala so se najprej ena, potem pa še druga vrata, ki so se zaprla.

“Je kej kupu,” je pripomnila žena.

Zatem je vse skupaj za nekaj trenutkov utihnilo. Spogledala sva se. Že je hotela stopiti proti vratom hrama, da bi pogledala, ali mož potrebuje kako pomoč, ko je na njih potrkalo.

“Naprej,” je rekla, mene pa vprašujoče pogledala, kdo neki da je pred vrati. Skomignil sem z rameni.

Kljuka se je spustila, vrata so se odprla in v prostor je stopil moški v površniku.

“Dober dan, Janez Novak je moje ime, z Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo prihajam,” se je predstavil in mi hotel stisniti roko.

“Koga iščeste?” ga je vprašala žena.

“Nosilca kmetijske dejavnosti. Niste to vi?”

“Ne, jaz sem na obisku.”

“Armando pride vele, moj mož je.”

Začel sem si ogledovati možakarja, ki je stal pred menoj. Res je bil tipičen ljubljanski birokrat. Zunaj je verjetno parkiral svoj beli BMW, pri tem pa gotovo šimfal, da so se mu gume umazale od prahu na makadamu in borjaču. Prah se mu je že malce poznal na črnih čevljih, čeprav si jih je na predpražniku obrisal.

“Boste en glaž vina?” ga je vprašala.

“Ne, hvala,” je odvrnil, nato pa poudaril: “Tu sem službeno.”

“Armando, ki si? Tle je en pršu en inšpektor, ki te išče. Pridi domov, dej!” mu je rekla v telefon. “Vas lahko vprašam, zakaj ste tle?” je dodala.

“Vse povem vašemu možu, ne skrbite,” je želel biti prijazen, izpadel pa je precej naduto.

Stopil sem na borjač. Tip se je pripeljal s temno sivo mazdo. Nekaj trenutkov sem še hodil sem ter tja, nato je izza ovinka privozil Armando s svojim kombijem in jezno zaloputnil z vrati.

“Sigurno je kriu uni prasc, ki je prpelju slabo grozdje. Sej sem vedu, da je pička in da me bo prjavu. Kdr ga dobim, mu razbijem nus. Štronceto!”

Z Armandom ni kazalo debatirati ali ga prepričevati, da se morda moti.

“Umir se in stopi notri, da bo reč čim prej rešena,” sem mu rekel.

Nekajkrat je globoko vdihnil in se napotil proti vhodu v hram.

“Pridi tudi ti, da boš vidu in slišu vse.”

V hramu sta si Armando in inšpektor vljudno stisnila roke.

“Povejte, kaj ne klapa,” je bil nekoliko prezadirčen Armando.

“Neka neskladja smo ugotovili med vsebino vaših steklenic in tistim, kar piše na etiketi, gospod Gulič,” je začel inšpektor.

Spreletel me je srh, Armanda in njegovo ženo pa verjetno tudi.

“Kako to misliste?” se ni dal zmesti.

Inšpektor je medtem iz kovčka potegnil dve steklenici, ki sem ju takoj prepoznal, saj sem jih tudi sam redno kupoval.

“Poklicali so me iz neke vinoteke, da vsebina vaših buteljk ni skladna z deklaracijo na etiketah.”

“Ste dal analizirat moje vino?”

Inšpektor je zavzdihnil.

“Niti ni bilo treba. Odprite tole buteljko. Kot vidite, na etiketi piše, da je chardonnay, lanski seveda. Letošnjega še niste stekleničili, si predstavljam. No, morali boste bolj paziti, ko polnite in etiketirate.”

Armando je segel po buteljki.

„Dejansko sploh ni nujno, da jo odprete,” se je dopolnil inšpektor. “Lahko jo samo pogledate proti svetlobi, pa boste takoj ugotovili, kaj je narobe.”

Ko je Armando dvignil buteljko k žarnici, sem opazil, da jo je presijal rdeče vijoličen pramen.

(foto tintosetantos.com)