Nagovor ob mesecu slovenske kulture v Društvu Finžgarjev dom

Spoštovane in spoštovani,

čast glavnega nagovora na prireditvi ob dnevu slovenske kulture, čemur smo nekoč rekli Prešernova proslava, me je tokrat doletela prvič. Dobro se sicer spominjam, kako sem se kot dijak tržaškega liceja Prešeren pred natanko dvajsetimi leti odzval vabilu prirediteljev, naj mladi (tedanji maturantje) pripravimo osrednji besedni pozdrav. Zbralo se nas je pet ali šest, ki smo nekaj popoldnevov preživeli v Kavarni San Marco, kjer smo debatirali in prerešetavali lastne ideje. Iz srečanj ob kavi, čaju in cigaretah je nastalo besedilo, ki ga je sošolka nato prebrala na osrednji tržaški prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v boljunskem gledališču Franceta Prešerna, saj so Kulturni dom v tistem času popravljali.

Ni mi treba segati po časopisnih arhivih, da se spomnim, česa smo si tržaški maturantje želeli. Desetletje, stoletje in tisočletje so bila na prelomu, Evropa oziroma Evropska unija pa pred pomembnimi koraki širitve proti vzhodu, kar se je uresničilo nekaj let zatem. “Zakaj bi poleg Chopinovih in Šostakovičevih pesmi v Evropi ne zvenela tudi glasba Marija Kogoja?” smo se spraševali. Želeli smo si, da bi bila “združena Evropa kot lepa roža, v kateri bi vsak cvetni list predstavljal en narod”.

Nekaj Evrope sem par mesecev kasneje tudi okusil, in sicer prav v družbi enega od sošolcev, ki je tudi sodeloval pri pripravi nagovora. Nekega dne sva na tržaški železniški postaji kupila enomesečno vozovnico Interrail, s katero sva v avgustu prepotovala Nemčijo, Francijo, Belgijo, pa tudi na Dansko in v Združeno kraljestvo naju je zaneslo. Evropa tistega časa je bila po svoje že združena, mejnih kontrol ni bilo več, manjkal je morda le še evro.

Eden od velikih evropskih kulturnikov, ki so si želeli bratstva med evropskimi narodi, je tudi naš največji pesnik France Prešeren. Ko bi sedanje Evropske unije ne vlekla nemško-francoska lokomotiva, bi si morda namesto Schillerjeve in Beethovnove Ode radosti za njeno himno lahko omislili sedmo kitico Prešernove zdravljice, sedanje slovenske himne v Premrlovi uglasbitvi. Kdo ve …

O Francetu Prešernu je bilo v zadnjih desetletjih, odkar Slovenci na obletnico njegove smrti praznujemo kulturni praznik, to je od zmage nad fašizmom leta 1945, povedano malodane vse. Največja skušnjava vsakega pisca ali govornika je ta, da ne postanejo njegove besede retorične ali klišejske. No, retoriko in klišeje v tem trenutku zelo rad (ali pa tudi ne) prepuščam populističnim politikom, ki jih žal ne manjka. Našega ustvarjalca bom skušal predstaviti v nekoliko drugačni luči.

Pred leti, ko sem moral opravljati habilitacijo za poučevanje na naših šolah, sem pri prof. dr. Vesni Mikolič, koprski rojakinji, ki že nekaj študijskih let gostuje na Univerzi v Trstu, poslušal predavanja iz didaktike slovenske književnosti. Tedaj bodoči profesorji slovenskega jezika smo bili soočeni z novim pogledom na poučevanje književnosti.

Prijem se imenuje medkulturni – in ne multikulturni ali multikulti, kar je v naši matični domovini že nekakšna slabšalnica za vse tiste, ki ne izstopajo po svojem nacionalizmu – njegov cilj pa je dijakom, torej mladim, ki so zrastli v času brez meja (političnih, predvsem pa komunikacijskih), avtorje in književnost predstaviti na nekoliko drugačen način.

Prešeren ni bil namreč samo največji slovenski pesnik, ampak tudi in predvsem disident. Občinstvu, ki se še dobro spominja množice slovenskih povojnih beguncev, ki so si svoj novi dom po letu 1945 ustvarili na Tržaškem, še posebno pa na Opčinah, pomena te besede ni treba razlagati. Spomniti se moramo le dejstva, da je bilo dr. Prešernu skoraj do konca njegovega življenja onemogočeno, da bi odprl lastno odvetniško pisarno, in sicer zaradi razlogov, ki jih dobro poznamo.

S Prešernovim disidentstvom pa je bil povezan še drugi vidik njegovega življenja, ki se ga v javnosti ne poudarja pretirano. Ker ni premogel svoje odvetniške pisarne, je bil dobesedno nestalno zaposlen (veliko revnih ljudi je baje zastopal celo zastonj). Danes bi rekli, da je bil prekarec, ob tem pa je poleg nacionalne premogel tudi in predvsem zelo močno družbeno zavest. Drugače bi si težko razlagali nekatere njegove pomembne verze, predvsem prvi verz Sonetnega venca “Poet tvoj nov Slovencam venec vije.”

Prešernova poezija ni več utilitaristična, kot je bila slovenska književnost v času pred njim. Dve stoletji in pol je bil namreč naš jezik pomemben le za širjenje ene ali druge različice krščanstva, nato pa še za promocijo idej o Razumu kot najvišji človekovi vrednoti. France Prešeren pa je zavestno stopil na pot literarne estetike. Književnost (v njegovem primeru poezija) mora biti predvsem lepa.

Prav zato bi se želel spomniti tudi dveh avtorjev iste generacije, ki sta nas zapustila v preteklem letu in ki sta lepoto v književnosti postavila med svoje najvišje vrednote. Oba družijo kraške korenine, čeprav sta si bila po življenjskem nazoru, pa tudi po literarnih zvrsteh, v katerih sta se udejstvovala, precej različna. Večini od vas je verjetno že postalo jasno, da merim na Alojza Rebulo in Cirila Zlobca.

Openci smo/ste najbrž veliko bolj navezani na Rebulo, saj je tu preživel svoja najbolj plodna leta in bil profesor marsikomu od vas. Cirila Zlobca pa je po drugi svetovni vojni zaneslo v Ljubljano in od tam se je na Kras vračal samo še na oddih. Rebula je bil pisatelj, Zlobec pesnik. Prvemu je bila najbolj pri srcu najprej le klasična kultura, potem pa še krščanstvo. Drugi je izrazit ljubezenski pesnik, ki je v ljubezni videl počelo vsega človeškega. Vsak od njiju je imel veliko povedati, če si ga le imel čas ali voljo poslušati. Lepoto sta tudi in predvsem črpala iz svoje domače zemlje. Čeprav je Kras v marsičem divji in pust – danes je zaradi nekajdesetletnega mrka v kmetijstvu že tako zaraščen – sta avtorja iz njegovih globin dobila marsikateri navdih. Alojz Rebula za celo vrsto svojih romanov, Zlobec pa za verze.

Dvajset let od takrat, ko sem kot maturant delček svojih idej s sošolci vlil v glavni nagovor ob slovenskem kulturnem prazniku, ni dolga doba. Ali pa tudi je. Pravijo, da leta hitijo tedaj, ko postajaš starejši. Ne spadam še v kategorijo starejših, bolj bi rekel, da se začenjam spogledovati s srednjimi leti. Dvajset let mlajša generacija, tista, ki bo letos opravila maturo ali državni izpit, je pravzaprav prva, ki jo kot profesor pripravljam na ta pomemben življenjski izziv.

Upam, da bodo v življenje poleg znanja tudi sami ponesli tiste vrednote, ki smo jih prelili v svoj svečani nagovor ob slovenskem kulturnem prazniku leta 1999.