Evropa vs. Balkan oz. Hrvaška vs. Srbija (kaj pa BiH in Kosovo?)

Težko je govoriti o Evropi brez Balkana in obratno. Balkan naj bi ne veljal le za evropski sod smodnika, ampak tudi – kakor je prepričan krščanskosocialni izobraženec Peter Kovačič Peršin – za nekakšno revno preddverje Evrope. V svojem zadnjem delu Stopinje v pesku zgodovine avtor zagovarja tezo, da so bile vojne v devetdesetih preteklega stoletja dejansko sprožene ne le iz interesa razbitja do tedaj enotne jugoslovanske države, ampak tudi da bi ta del Evrope opustošili in ga naredili primernega za naselitev beguncev oziroma migrantov. Tistih, ki bežijo iz dežel, ki jih je zahodna politika v preteklih desetletjih oziroma stoletjih gospodarsko izropala. Med reveže naseliti reveže …
Če me spomin ne vara, tako ostre retorike med Srbijo in Hrvaško v zadnjih letih ni bilo slišati. Naši južni sosedje so se namreč nekoliko bolj ukvarjali z nami in dalje trmasto vztrajali v nepriznavanju odločbe arbitražnega sodišča glede meje med državama. Ker sem obe deželi (Srbijo in Hrvaško) obiskal pred kratkim, si ne morem kaj, da k stvari ne bi pristavil še svojega lončka.
Verjetno je najbolj posrečena trenutna definicija ta, da je Hrvaška v Evropi, Srbija pa na Balkanu. V dobrem in slabem, seveda. Danes je v Evropi veliko evroskeptikov, ki jih moti predvsem oddaljena in birokratska politika Bruslja. Zaenkrat v Srbiji tega še ne poznajo. Tam se otroci in psi še vedno mirno svobodno sprehajajo (brez zakonsko obveznega spremstva), sir na tržnici prodajajo brez upoštevanja hasap pravil, ljudje so na splošno še vedno balkansko topli (vsaj na podeželju) in pripravljeni pomagati tujcu. Hrvaška pa se blešči in lesketa (ni slučajno, saj v državo ogromno denarja prinese turizem), cestne bankine so pokošene, klateških psov ni videti, pa tudi mesta, ki so bila prizadeta v vojni 1991–1995, so popolnoma obnovljena. Dejansko je šokantno videti mesto Vukovar, v katerem na bitko spominja samo še preluknjani vodni stolp (tudi tega popravljajo) in Hotel Dunav ob Donavi, vse ostalo pa je popolnoma obnovljeno.
Zanimivo je bilo iti skozi ti dve državi prav v dneh, ko Hrvati praznujejo Dan zmage in domovinske hvaležnosti, Srbi pa obhajajo spomin na pregnane Srbe iz Hrvaške. To je približno tako, kot bi Slovenci in Italijani praznovali oz. obhajali Dan spomina na žrtve fojb in eksodusa ter Dan vrnitve Primorske matični domovini istega dne, pa so se kljub vsemu “dogovorili” za dva različna termina (februar in september).
Kar je za ene zmaga, je za druge poraz. Nič novega, seveda. Isto enačbo poznamo tudi sami. Leto 1918 in 1945, z nekaterimi niansami. Ko bi se državi kregali samo zase, to ne bi bil problem. V medijih pa smo lahko zasledili, da imajo Srbi pri tem botrstvo velike matere Rusije, Hrvati pa so v goste povabili izraelsko delegacijo. Za judovsko državo dobro vemo, da jo sponzorizirajo ZDA. Tudi sešteti dva in dva vsi znamo.
Srbija in Hrvaška v sporih na Balkanu seveda nista sami. Ko odmislimo njune mednarodne botre, moramo prišteti še Kosovo ter Bosno in Hercegovino. Srbski radio je v preteklem tednu stalno ponavljal novico, da ima Albanija namen v kratkem odpreti mejo s Kosovom. Vsakdo, ki stopa iz Srbije v Bosno in Hercegovino, točneje v njen srbski del oziroma entiteto Republiko Srbsko, lahko opazi, da je meja med državama za tam živeče ljudi predvsem velika formalnost. Marsikdo ob prestopu samo prijateljsko pomaha obmejnim organom (policiji in carini), nekoliko podrobnejšega pregleda dokumentov (niti ne prtljage), pa s(m)o deležni samo tujci. Takoj je jasno, da se bodo Srbi iz BiH, takoj ko bo to priložnost, poskušali spojiti z brati v matični domovini (iste poskuse trenutno očitajo Albancem), ne le zaradi skupnega jezika, kulture, vere itd., ampak tudi in predvsem zaradi višjega standarta, ki vlada v deželi onkraj Drine.
Če je v Evropi marsikaj nedorečenega (začenši s fiskalno politiko in begunskimi kvotami), je na Balkanu tega še veliko več. Tu obstajajo države, ki so notranje razkrojene (Bosna in Hercegovina ima celo dva poštna servisa, in sicer Pošte Srpske ter BHP, torej po eno podjetje za vsako entiteto). Mesto Višegrad je imelo pred zadnjo vojno veliko muslimanskega oz. bošnjaškega prebivalstva. Ostanke njegovih pripadnikov so našli pred leti na dnu umetnega jezera Peručac, ko so ga izpraznili zaradi vzdrževalnih del. Prav tako je v Kamen- oziroma Andrićgradu videti, kot da je bil edini jugoslovanski nobelovec čistokrven Srb in nič drugega. V njemu posvečenem umetnem mestecu, ki ga je dal zgraditi režiser Emir Kusturica, je kup ulic, ki nosijo sama srbska imena: Ulica Gavrila Principa, Ulica Mlade Bosne, Ulica Nikole Tesla in tako dalje.

Ko kultura ločuje, namesto da bi združevala.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Fizična in mentalna dezintegracija (1. del)

Slovenska vas

Vstali Kristus ne umre več