Tomizzevemu forumu in azilu ob rob

Tema letošnjega Foruma Tomizza je bila azil. Iz gole politične predvolilne špekulacije se je nanjo na svojem Facebook profilu spravil vidni predstavnik največje slovenske opozicijske stranke. Nad temo in nad srečanjem, seveda preden bi sploh poznal vsebine posameznih referatov (v kolikor ga seveda te sploh zanimajo). Zapisal je, da gre “levičarska peta kolona” v takem kriznem trenutku, ko nam “grozi invazija tujcev, med katerimi so tudi teroristi ISIS-a”, razpravljat o taki temi. Moje mnenje je, da je treba o temah razpravljati tedaj in predvsem tedaj, ko so aktualne. Tema azila pa je v tem času še kako pomembna.
Prav zato zelo težko razumem, tudi in predvsem kot potomec emigranta, ki je v času po drugi svetovni vojni zapustil svojo domovino, kako lahko politična opcija, ki tako poudarja svoj antitotalitarni, predvsem pa antikomunistični in torej demokratični, predznak, zagovarja politiko zaprtih vrat. Očitno jih ne bo odveč spomniti, da je bilo v času med obema vojnama, predvsem pa po drugi, veliko Slovencev migrantov (tedaj se je reklo razseljenih oseb), ki so bežali pred raznimi izmi, zatočišče pa so našli v tujih državah, kjer so nadaljevali oziroma na novo zastavili svoje družbeno, kulturno in gospodarsko delovanje. Ko bi ZDA in Argentina (pa tudi Avstrija in Italija) tedaj gojile politiko zaprtih vrat, nad katero se v Sloveniji marsikdo navdušuje, bi danes lahko le težko govorili o slovenskem čudežu.
Moje kolumne in zapisi na blogu po navadi niso politične, ampak bolj kulturne in literarne narave. Tako bo tudi tokrat, po krajšem ekskursusu, ki sem si ga dovolil v zgornjih vrsticah. Reči moram, da sem nad Forumom Tomizza vsako leto znova navdušen, predvsem nad njegovim hrvaškim delom v Umagu. Izmed treh je najbolj dovršen in najbolj profesionalno pripravljen, saj sta koprsko in tržaško srečanje oziroma njuna organizacija domena peščice zagnanih prostovoljcev. Na Hrvaškem ga namreč prireja Mestna knjižnica Umag, ki jo vodi Neven Ušumović, foruma pa brez dragocenega prispevka tam zaposlenih ne bi bilo.
Prav tako je hvalevredno, da hrvaški bralci vsako drugo leto v roke dobijo prevod drugega Tomizzevega dela. Letos je hrvaško različico doživela njegova knjiga Grešni odnosi (Pregrešna razmerja, izv. I rapporti colpevoli), pred dvema letoma Miriamin grad (Miriamino mesto, izv. La città di Miriam), leta 2014 Prijateljstvo (L'amicizia), 2012. Bagremova šuma (Akacijev gozd, izv. Il bosco di acacie) in tako nazaj. Prevode podpisuje profesorica hrvaškega jezika Lorena Monika Kmet iz Buj.
Hrvaška literarna scena torej v zadnjih letih sistematično vrednoti Tomizzevo literarno zapuščino, medtem ko je na Slovenskem, kot je videti, interes za tega avtorja popolnoma zamrl, če seveda izvzamemo prevod njegovega dela Zlo pride s severa (izv. Il male viene dal nord), ki ga je leta 2015 objavila založba Beletrina. Res je, da obstaja v slovenskem jeziku še vedno več njegovih del, kot jih je moč dobiti v hrvaščini, a se bo, če vztrajamo na tej poti, razmerje kmalu obrnilo. Kot kaže,  je bil za nas Slovence Tomizza aktualen predvsem tedaj, ko je pisal o nas, in sicer v romanih Mladoporočenca z Ulice Rossetti (izv. Gli sposi di Via Rossetti, njegov slovenski prevod je doživel tudi ponatis), Frančiška (izv. Franziska) in Obiskovalka (izv. La visitatrice).
Tudi sam sem se nekoč zelo ogreval za Tomizzo, predvsem za to, da bi njegova besedila izšla v slovenskem jeziku in bila tako na razpolago slovenskemu bralcu. Moj trud pa je požel le malo uspehov. Med vsemi naj omenim revijo Literatura, ki je objavila prevod nekakšne Tomizzeve avtobibliografije Moja književniška poletja (izv. Le mie estati letterarie), in danes že utihnjeno revijo Kras, ki je namenila dve strani za avtorjevi primerjavi med tržaškim in istrskim Krasom Oni drugi Kras (izv. L'altro Carso).
Če slovenske revije Tomizzo še „požrejo“, jo knjige veliko težje. Že skoraj osem let imam namreč v predalu (oziroma v računalniku) prevod kratkega romana Akacijev gozd, ki nikakor ne more najti založnika, ki bi ga popeljal med bralce. Ene založbe pravijo, da jih ne zanima, druge, da so težave z avtorskimi pravicami, večina pa jih – tako kot po navadi – molči. Tudi pobuda, da bi ob 80-letnici Tomizzovega rojstva (2015) objavili trijezično publikacijo o njem, je naletela na povsem jalova tla. Poleg italijanskega izvirnika in slovenskega prevoda je namreč že dolgo na razpolago tudi hrvaška različica zgoraj omenjenega zapisa Moja književniška poletja. Knjiga (šlo naj bi za tanjšo brošuro) ni mogla iziti in to kljub temu, da so bili tedaj že zagotovljena denarna sredstva za izvedbo projekta, pa jih nihče ni želel pograbiti in se z izdajo ukvarjati (ne Tomizzev forum, niti slovenske založbe z območja Primorske tostran in onstran meje).
V svojih zapisih nisem navajen pontificirati oziroma dajati odgovorov, ampak bolj postavljati vprašanja. Tako naj bo tudi tokrat. Zakaj se Tomizzo v slovenskem kulturnem prostoru (razen redkih in častitljivih izjem) tako vztrajno ignorira? Zakaj smo doslej po večini prevedli le tista njegova dela, ki govorijo o nas (torej Slovencih)? Njegove teme so pravzaprav povsod in vedno veljavni arhetipi. Zakaj se v času, ko je toliko govora o beguncih in migrantih, končno ne najde založba, ki bi bila pripravljena v slovenskem prevodu objaviti še druga dela avtorja, ki je bil po duši vedno migrant?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana

Kozarček čistega vina

Kdo je (lahko) Slovenec?