Kultura in politika

Koliko ima kultura opraviti s politiko, se vsako leto jasneje pokaže ob 8. februarju, ko je slišati glasne pozive ustvarjalcev k ohranitvi ali celo povečanju državnih sredstev. Letos so se ob dveh nagrajenkah razvnele zelo hude polemike o smiselni porabi javnega denarja za performanse, ki naj bi bili že na meji dobrega okusa. A to ni predmet mojega zapisa.

Spet sem seveda pri svojem vprašanju, ki sem ga načel lani poleti v Delovih Književnih listih, tudi in predvsem zato, ker sem najprej sebi, zatem pa še marsikomu obljubil, da z rečjo ne bom odnehal, dokler se stvari ne bodo začele razvijati v pravo smer. Kdor je teme naveličan, naj nemudoma zapusti to stran. Ostali ste vabljeni, da berete dalje.

Pred novim letom sem v Ljubljani srečal urednika Cankarjeve založbe Andreja Blatnika, ki je problem skušal postaviti v nekoliko širše razsežnosti. Prepričan je namreč, da so nekoč avtorjem iz zamejstva lažje objavljali knjige v osrednji Sloveniji, saj je bila tedaj takšna politika. Da, prav ste prebrali. Tista politika, ki jo danes nekateri etiketirajo kot antinacionalno in totalitarno, je dovolila objave del avtorjev iz zamejstva, ki so bili povrh še glasno kritični do nje.

Danes so seveda časi drugačni. Ne živimo več v totalitarnem sistemu. Danes gre svoboda skozi sito denarja in moči in prav zato se tudi na področju kulture ustvarjajo svojstveni odnosi. Najbolj ekstremen primer sem doživel pred kratkim, ko mi je uredništvo neke literarne revije odvrnilo, da morajo biti besedila (literarna, sic!) pisana po točno določenih kriterijih, saj so prispevki honorirani. Videti je, da sem se rodil včeraj, to, da je mogoče kulturo in kulturnike kupovati, je, kot kaže, zgodba z dolgo brado ... Sistem je torej (z nekaj častnimi izjemami, ki znajo še vedno prisluhniti avtorjem) očitno že toliko zaverovan vase, da se mu – v primerjavi s prejšnjim – ni treba kazati svobodnega ali demokratičnega in si lahko zato brez problemov privošči biti nesramen.

Vrnimo se k politiki. Če je res (in je, saj Blatnik v svojih analizah ponavadi zadene bistvo), da se je zelo spremenila politika osrednje Slovenije do zamejstva, velja tudi obratno. Dovolj je pogledati, kako so danes slovenske založbe v Italiji – kljub temu, da se vsako leto še vedno predstavljajo na knjižnem sejmu v Ljubljani – veliko bolj kot nekoč naravnane v smer, da bi slovensko književnost prek prevodov stregle italijanskemu bralcu. S tem seveda ni nič narobe, a dejstvo je, da je danes fokus premaknjen drugam, ne več toliko v narodno središče, ampak v nasprotno smer. O tempora, o mores!

Spadam med tiste, ki so prepričani, da potrebuje slovenska kultura (in z njo književnost) v Italiji močno prevetritev. Tudi pri nas smo namreč ujetniki sistema subvencij, v smislu: kdor ima denar, z njim podpre tistega, ki piše, kot njemu ustreza. Tak način razmišljanja in dela pa je, vsaj po mojem, zelo daleč od duha svobodnega izražanja in ustvarjanja, iz katerih je po drugi svetovni vojni znova vzniknila naša kultura.

Da me ne bo kdo narobe bral ali razumel: denar ni le hudičev sad, s katerim je nujno vplivati na ustvarjalce, ampak tudi odlično sredstvo, kako jim dati zalet in jih usmeriti na pot, po kateri naj gredo dalje. Le dovolj zdrave pameti je treba imeti.

Zato je nujno treba mlade znova pritegniti h kulturi, kar je sicer zelo težko delati z diktati. Geslo, pod katerim je letos v Trstu potekala osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, ki se je navezala na naslov Cankarjevega eseja oz. predavanja, Očiščenje in pomlajenje?, je samo po sebi dovolj zgovorno. Škoda, da jih poleg tistih mladih ali mlajših, ki so bili tja poklicani, da nastopajo, med občinstvom ni bilo kaj dosti … Smo pa lahko v preteklih dneh v Primorskem dnevniku brali o zanimivi raziskavi, ki so jo raziskovalni inštituti iz zamejstva in matice opravili med mladimi. Če nam je všeč ali ne, je za današnje mlade medsebojno razumevanje večja vrednota od narodne pripadnosti.

Literarna zgodovinarka dr. Maja Smotlak je septembra lani na študijskih dnevih Draga na Opčinah povabila mlade, naj pišejo tudi o narodni identiteti. Škoda, da izsledki njene raziskave kažejo prav obratno. Pri redkih pripadnikih generacije, rojenih po letu 1975, ki jim je uspelo kje kaj objaviti, se pisanje o narodni pripadnosti dejansko izgublja. Je tema preživeta? Vsaj v obliki, kot smo jo pojmovali doslej, prav gotovo.

Če naj naši mladi še naprej pišejo o narodni pripadnosti, zakaj se potem ne zgledujejo po avtorjih iz osrednje Slovenije, ki obravnavajo te teme (Goran Vojnović, Lara Paukovič), a na bistveno različen, povsem neklišejski način, kot smo ga pogosto bili navajeni doslej? Med našimi nekoliko starejšimi avtorji jim je prav gotovo lahko model Marko Sosič. Imajo najstniki (predvsem višješolci) v šolskih knjižnicah dostop do sodobne slovenske književnosti, take, ki jo pišejo pripadniki generacije X ali celo milenijci? Bolj verjetno se njihove zbirke zaključijo pri Pahorju, Rebuli in Košuti oziroma v najboljšem primeru pri Jančarju. Zakaj se pri nas na literarnih natečajih še vedno vztrajno govori o črticah in novelah, s čimer dokazujemo, da ne poznamo kratke zgodbe? V Sloveniji se je ta žanr uveljavil v osemdesetih letih preteklega stoletja in bi bil torej že čas, da pride tudi k nam. Pri nas nikoli nismo imeli toliko doktorjev literarnih ved in hkrati tako malo literarne kritike. Jasno je, da se književnost brez kritike ne more razvijati. Kam je izginila generacija, rojena v šestdesetih in sedemdesetih, ki bi morala mentorirati svoje naslednike in milenijce? Je po vsem naštetem sploh še nenavadno, da mladi danes raje berejo in pišejo v italijanščini? Da to osrednje Slovenije ne zanima (več), je do neke mere še razumljivo. Kaj pa o tem menijo »naši«?