Kozarček čistega vina
Že
sem bil prepričan, da bo izhodišče mojega zapisa, ki so ga avgusta
objavili Delovi Književni listi, padlo povsem na neplodna tla –
nanj sta se odzvala le dva pisca s takšnega ali drugačnega obrobja,
slovenski literarni guruji pa
so vztrajno molčali (no, dobro, eden mi je v zasebnem sporočilu na
FB ponudil sodelovanje), ko sem na 4. mednarodnem simpoziju Umetnost
kritike, ki je konec novembra potekal v Ljubljani, le doživel manjše
zadoščenje. V svojem referatu z naslovom Kritik
ni reševalec sveta je namreč Aljoša
Harlamov spregovoril o lastnih merilih za kakovost v književnosti,
ki jih, odkar je tam zaposlen, vnaša v uredniško politiko pri
Cankarjevi založbi.
Ker
v času nastajanja tega zapisa (napisal sem ga takoj po simpoziju) spletna stran LUDLiteratura.si še ni
objavila besedila referata Harlamova (na
simpoziju predavatelj ni bral, ampak improviziral, zato je
besedilo, ki je objavljeno na spletu, oblikovno nekoliko različno od
povedanega), sem
njegove besede citiral na pamet. Med drugim je rekel, da ni naklonjen
temu, da bi se pripadnikom manjšin objavljala literarna besedila,
tudi če so slaba, samo zaradi tega, ker pripadajo neki manjšini.
Podobno po
njegovem velja za odnos med središčem in obrobjem. Če izhajajo
slaba literarna dela, ki prihajajo iz središča, ne sme postati
avtomatično, da se tudi avtorjem z obrobja objavljajo besedila, če
niso na ustrezni kakovostni ravni.
V
svojem zapisu ne bom vzel v pretres meril o kakovosti literarnih del,
saj nisem literarni kritik, pa tudi kake posebne izobrazbe s področja
literarne teorije, literarne zgodovine ali primerjalne književnosti
nimam (podobno kot večina mojih ustvarjalnih kolegov na obrobju).
Poleg tega kot laik, predvsem pa kot ustvarjalec na književnost še
zdaleč ne gledam kot na znanost, ki bi se jo moglo izmeriti, ampak
kot na umetnost, torej na najbolj pristen izraz človekovega jaza, ki
naj se v čim manjši meri podreja takim ali drugačnim od zgoraj
diktiranim kriterijem in smernicam. A pustimo to. Vsaj zaenkrat.
Če
kot izhodišče vzamem izjavo Aljoše Harlamova, da slaba literatura
iz središča pride veliko hitreje do izraza kot tista z obrobja,
potem je moja avgustovska polemika v Književnih listih popolnoma
upravičena. Da se nanjo ni hotel odzvati nihče, ki ima na slovenski
literarni sceni v rokah škarje in platno, je torej povsem
razumljivo. Pravzaprav nam je Harlamov s svojimi besedami le nalil
čistega vina (njegov prispevek je
objavljen na tej povezavi
http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/kritik-ni-resevalec-sveta/).
Po
principu dedukcije je torej moč razumeti, da mora avtor z obrobja,
če želi priti na površje tudi v središču, pokazati veliko več
od osrednjega, predvsem pa njegova pot traja veliko dlje. Dokazov za
to je ničkoliko. Dušana Jelinčiča je založba Sanje odkrila šele
v zadnjem desetletju. Poleg novih izvirnih del so v Ljubljani izšli
ponatisi njegovih romanov Budovo oko, Zvezdnate noči, Umor pod K2
(prvi je bil objavljen v Trstu, druga dva v Kopru). Isto velja za
Marka Sosiča, ki je bil že večkrat med finalisti kresnika, a (še)
nikoli izbran za lavreata. Očitno pa je to le pripomoglo k
prepoznavanju njegove kakovosti, ki jo njegov opus premore že od
samega začetka. Drugače bi si težko razlagali, da je založba
Beletrina po dvajsetih letih od prvega izida pri tržaški Mladiki
ponatisnila njegovo sicer že kanonizirano Balerino.
Ko
sem odraščal, se je izraz manjšina uporabljal samo za narodnostne
oziroma jezikovne skupnosti (italijansko in madžarsko v Sloveniji,
slovensko v Italiji itd.). Nato je prerasel svoj prvotni pomen in se
ga danes uporablja tudi za druge (verske manjšine – muslimani,
spolne – LGBT itd.). Brez tega, da bi želel biti diskriminatoren
do kogarkoli (na tem področju se namreč hitro zaide iz vod
politične korektnosti), lahko trdim, da je položaj slovenske
narodne skupnosti v Italiji bistveno drugačen od drugih skupnosti,
ki se jih v Sloveniji obravnava kot manjšine. Razlika se kaže
predvsem v dostopnosti do jezika (slovenščine), v kateri
književnost nastaja. Če imajo verske oziroma spolne manjšine v
središču enak dostop do jezika kot ostali, to ne velja za
pripadnike slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki živijo v tujem
okolju. V primerjavi z verskimi, spolnimi in drugimi manjšinami v
Sloveniji je pri njih v manjšini sam slovenski jezik, torej v precej
neprivilegiranem položaju. Primerjava Aljoše Harlamova torej ne
more držati v celoti.
Predsednica
Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu Sara Brezigar v svojem
intervjuju, ki ga je 8. decembra lani objavila priloga Primorskih
novic 7. val, pravi takole: „Z ljubljanske perspektive sta zamejski
prostor in prostor ob meji zelo oddaljena. Kakšna je vloga tega
prostora za državo, je vprašanje, ki si ga v Ljubljani postavlja
vedno manj ljudi. Kar je zelo zaskrbljujoče.“ Ne preostane mi kaj
drugega, kot da se z njo strinjam, saj sta njeno mnenje pred kratkim podkrepili tako Tatjana Rojc v intervjuju, ki je izšel v Delovi Sobotni prilogi, in Marta Verginella na simpoziju o reviji Slovenka, ki je potekal na SAZU-ju. Vprašanje, ki se mi ob tem zato poraja, pa je: ali v Ljubljani še sploh koga zanima, če se na
obrobju oziroma v zamejstvu še vedno trudimo pisati (in trudimo
učiti pisati) v slovenskem jeziku ali so že prepričani, da bi
dosegli višjo kakovostno stopnjo, če bi se književnosti lotili kar
v italijanščini? Ali pa bi (v slovenščini) pisali kvalitetno le v primeru, ko bi se podrejali določenim okusom, ki večkrat mejijo že na nekakšne estetske diktate?
Komentarji
Objavite komentar