Kozarček čistega vina

Že sem bil prepričan, da bo izhodišče mojega zapisa, ki so ga avgusta objavili Delovi Književni listi, padlo povsem na neplodna tla – nanj sta se odzvala le dva pisca s takšnega ali drugačnega obrobja, slovenski literarni guruji pa so vztrajno molčali (no, dobro, eden mi je v zasebnem sporočilu na FB ponudil sodelovanje), ko sem na 4. mednarodnem simpoziju Umetnost kritike, ki je konec novembra potekal v Ljubljani, le doživel manjše zadoščenje. V svojem referatu z naslovom Kritik ni reševalec sveta je namreč Aljoša Harlamov spregovoril o lastnih merilih za kakovost v književnosti, ki jih, odkar je tam zaposlen, vnaša v uredniško politiko pri Cankarjevi založbi.

Ker v času nastajanja tega zapisa (napisal sem ga takoj po simpoziju) spletna stran LUDLiteratura.si še ni objavila besedila referata Harlamova (na simpoziju predavatelj ni bral, ampak improviziral, zato je besedilo, ki je objavljeno na spletu, oblikovno nekoliko različno od povedanega), sem njegove besede citiral na pamet. Med drugim je rekel, da ni naklonjen temu, da bi se pripadnikom manjšin objavljala literarna besedila, tudi če so slaba, samo zaradi tega, ker pripadajo neki manjšini. Podobno po njegovem velja za odnos med središčem in obrobjem. Če izhajajo slaba literarna dela, ki prihajajo iz središča, ne sme postati avtomatično, da se tudi avtorjem z obrobja objavljajo besedila, če niso na ustrezni kakovostni ravni.

V svojem zapisu ne bom vzel v pretres meril o kakovosti literarnih del, saj nisem literarni kritik, pa tudi kake posebne izobrazbe s področja literarne teorije, literarne zgodovine ali primerjalne književnosti nimam (podobno kot večina mojih ustvarjalnih kolegov na obrobju). Poleg tega kot laik, predvsem pa kot ustvarjalec na književnost še zdaleč ne gledam kot na znanost, ki bi se jo moglo izmeriti, ampak kot na umetnost, torej na najbolj pristen izraz človekovega jaza, ki naj se v čim manjši meri podreja takim ali drugačnim od zgoraj diktiranim kriterijem in smernicam. A pustimo to. Vsaj zaenkrat.

Če kot izhodišče vzamem izjavo Aljoše Harlamova, da slaba literatura iz središča pride veliko hitreje do izraza kot tista z obrobja, potem je moja avgustovska polemika v Književnih listih popolnoma upravičena. Da se nanjo ni hotel odzvati nihče, ki ima na slovenski literarni sceni v rokah škarje in platno, je torej povsem razumljivo. Pravzaprav nam je Harlamov s svojimi besedami le nalil čistega vina (njegov prispevek je objavljen na tej povezavi http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/kritik-ni-resevalec-sveta/).

Po principu dedukcije je torej moč razumeti, da mora avtor z obrobja, če želi priti na površje tudi v središču, pokazati veliko več od osrednjega, predvsem pa njegova pot traja veliko dlje. Dokazov za to je ničkoliko. Dušana Jelinčiča je založba Sanje odkrila šele v zadnjem desetletju. Poleg novih izvirnih del so v Ljubljani izšli ponatisi njegovih romanov Budovo oko, Zvezdnate noči, Umor pod K2 (prvi je bil objavljen v Trstu, druga dva v Kopru). Isto velja za Marka Sosiča, ki je bil že večkrat med finalisti kresnika, a (še) nikoli izbran za lavreata. Očitno pa je to le pripomoglo k prepoznavanju njegove kakovosti, ki jo njegov opus premore že od samega začetka. Drugače bi si težko razlagali, da je založba Beletrina po dvajsetih letih od prvega izida pri tržaški Mladiki ponatisnila njegovo sicer že kanonizirano Balerino.

Ko sem odraščal, se je izraz manjšina uporabljal samo za narodnostne oziroma jezikovne skupnosti (italijansko in madžarsko v Sloveniji, slovensko v Italiji itd.). Nato je prerasel svoj prvotni pomen in se ga danes uporablja tudi za druge (verske manjšine – muslimani, spolne – LGBT itd.). Brez tega, da bi želel biti diskriminatoren do kogarkoli (na tem področju se namreč hitro zaide iz vod politične korektnosti), lahko trdim, da je položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji bistveno drugačen od drugih skupnosti, ki se jih v Sloveniji obravnava kot manjšine. Razlika se kaže predvsem v dostopnosti do jezika (slovenščine), v kateri književnost nastaja. Če imajo verske oziroma spolne manjšine v središču enak dostop do jezika kot ostali, to ne velja za pripadnike slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki živijo v tujem okolju. V primerjavi z verskimi, spolnimi in drugimi manjšinami v Sloveniji je pri njih v manjšini sam slovenski jezik, torej v precej neprivilegiranem položaju. Primerjava Aljoše Harlamova torej ne more držati v celoti.

Predsednica Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu Sara Brezigar v svojem intervjuju, ki ga je 8. decembra lani objavila priloga Primorskih novic 7. val, pravi takole: „Z ljubljanske perspektive sta zamejski prostor in prostor ob meji zelo oddaljena. Kakšna je vloga tega prostora za državo, je vprašanje, ki si ga v Ljubljani postavlja vedno manj ljudi. Kar je zelo zaskrbljujoče.“ Ne preostane mi kaj drugega, kot da se z njo strinjam, saj sta njeno mnenje pred kratkim podkrepili tako Tatjana Rojc v intervjuju, ki je izšel v Delovi Sobotni prilogi, in Marta Verginella na simpoziju o reviji Slovenka, ki je potekal na SAZU-ju. Vprašanje, ki se mi ob tem zato poraja, pa je: ali v Ljubljani še sploh koga zanima, če se na obrobju oziroma v zamejstvu še vedno trudimo pisati (in trudimo učiti pisati) v slovenskem jeziku ali so že prepričani, da bi dosegli višjo kakovostno stopnjo, če bi se književnosti lotili kar v italijanščini? Ali pa bi (v slovenščini) pisali kvalitetno le v primeru, ko bi se podrejali določenim okusom, ki večkrat mejijo že na nekakšne estetske diktate?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana