Jezik kot domena elite?

Svojo materinščino sem v Trstu dolgo časa doživljal ne le kot sporazumevalni kod, ampak predvsem kot predpogoj za obstanek kolektivne narodne identitete. S tujim jezikom preplavljeno okolje nas je namreč na vsakem koraku sililo, da smo slovenščino negovali, predvsem pa jo branili pred tujimi vplivi, saj je bilo njenih govorcev iz dneva v dan manj. Govoriti v slovenščini je bil za nas pravzaprav vsakodnevni nacionalni plebiscit. Tudi zaradi tega so nas učitelji priganjali, da smo veliko brali, predvsem slovenske klasike, kar je v naše besedišče zasidralo kup arhaizmov, ki jim še danes lahko prisluhnete oziroma jih berete v slovenskih medijih onkraj zahodne meje.

Nobena skrivnost ni, da je v današnjem času jezikovna zmožnost vseskozi manjša, pa ne samo zaradi vpliva tujih jezikov (v zamejstvu italijanščine, nemščine ali madžarščine, v osrednjem slovenskem prostoru angleščine), ampak tudi in predvsem zaradi sodobnega načina življenja, ki zahteva vse bolj hitro in učinkovito komunikacijo. Navsezadnje je tudi današnja angleščina siromašnejša od Sheakespearove.

O tem in še marsičem so razpravljali na nedavnem Slovenskem slavističnem kongresu, ki sem se ga udeležil v osrednjem hramu znanja na področju slovenskega jezika in književnosti – na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Popoldanski del kongresa je bil namenjen slovenščini na maturi. Predavatelji so predstavili maturitetne prakse v Sloveniji in zamejstvu, hkrati pa je bilo slišati tudi nekaj predlogov, kako slovenščino rešiti pred postopnim potapljanjem.

Dr. Kozma Ahačič je denimo ugotavljal, da se nikdar v človeški zgodovini ni pisalo toliko kot danes, in pri tem navedel primere sodobne komunikacije prek družbenih omrežij, na katerih pa jezik ravno ne blesti po svoji dovršenosti. Dr. Igor Saksida pa je trdil, da bi bilo treba (če sem ga seveda dobro razumel) v višjih letnikih srednjih šol uvesti nekakšen diferencialni pouk slovenskega jezika za tiste, ki izstopajo iz povprečja. Nekaj podobnega se snuje tudi na šolah v Italiji, kjer se sestavljajo delovne skupine, ki naj bi pripravile načrte za sposobnejše dijake. Doslej se je namreč šolski sistem ukvarjal bolj s tistimi, ki so potrebovali dodatno učno ali strokovno pomoč, očitno pa zapostavljal sposobnejše in ambicioznejše dijake.

Čeprav je dr. Igor Saksida v debati uporabil besedo »elita«, ki mi nikakor ni všeč (zmeraj mi je zvenela slabšalno, kot nekaj, kar je samo sebi namen oziroma zatira različnosti, ki bi se želele razviti, zato da venomer reproducira samo sebe, in to kljub temu da SSKJ daje drugačno definicijo, na katero je verjetno mislil tudi predavatelj), se z njim tudi strinjam. V jezik je treba vlagati, drugače ga bomo postopoma izgubili. Saksida je predsednik Državne komisije za Cankarjevo priznanje, na katerem se najboljši dijaki merijo v slovenskem jeziku. Priprave na to tekmovanje izvajamo tudi na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, na katerem sem zaposlen.

Ker pa pojma »elitnost« ne razumem samo pozitivno (čeprav bi ga očitno moral, vsaj če sodim po SSKJ, ki pravi, da so to »posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti«), me skrbi nekaj drugega. In sicer to, da ne bi iz sle po ohranitvi in razvoju jezika zapadli v nasprotni ekstrem, kar je pri Slovencih velikokrat nacionalni šport. Zato nisem toliko zaskrbljen, da ne bi mogli brez diferencialnega pouka ali dodatnih ur za nadarjene dijake (te že obstajajo, vsaj sam jih izvajam) vzgojiti novih literarnih ali jezikoslovnih talentov. Dovolj je pomisliti na največje ustvarjalce, ki so zmogli svoj genij velikokrat ponesti visoko tudi v precej nenaklonjenih okoliščinah.

Skrbi me nekaj čisto drugega, in sicer da bi se, ko bi sistem začel pretirano podpirati tovrstno razlikovanje,  lahko na dolgi rok začeli ustvarjati dve kategoriji: večina, ki povprečno ali celo slabo obvlada jezik, in manjšina (elita), ki ga ima takorekoč v mezincu. Lahko si predstavljam, da so si na tem mestu moja stremljenja in tista Igorja Sakside v popolnem nasprotju. Srednješolskim učiteljem je do tega, da se vsi dijaki čim boljše naučijo slovenskega jezika in književnosti, on in akademska srenja pa bi želela na fakultete sprejemati bruce s čim solidnejšim predznanjem in izčiščenim jezikom.

Jezik še zdaleč ni le sporazumevalni kod (in zakaj ne še vedno tudi sopomenka za narodno istovetnost), ampak postaja vse močnejše orodje za obvladovanje družbe, ki iz dneva v dan bolj temelji na komunikaciji. Dejansko postaja jezik vse bolj to, kar je bilo nekoč orožje in kar je danes denar. Če imajo do osnovnih dobrin (kot pacifist seveda izvzemam orožje) v podobni meri dostop vsi, je družba gotovo bolj pravična in egalitarna.

Zato se po svojih močeh kot učitelj skušam in se bom še naprej skušal truditi, da se dijakom v šoli posvečam »enakomerno«, morda celo nekoliko več tistim, ki imajo pri jeziku težave. Dodatne ure že tako opravljam za take, ki se želijo v književnosti ali jeziku izkazati. Povsod, tudi pri nas v zamejstvu, potrebujemo ljudi, ki bodo odlično obvladali jezik, védenje o njem pa nesebično posredovali dalje. Če bodo svoje napore vlagali tudi v razvoj književnosti, bomo še dodatno zadovoljni. Takih je odločno premalo oziroma ne uspejo priti do izraza. A to je že druga zgodba.