Narod in jezik v književnosti

Od vročine skrajšana in načeta koncentracija prvih avgustovskih dni narekuje, da svoje dopoldneve v študijski sobi Kosovelove knjižnice v Sežani preživljam nekoliko drugače. Veliko težje se je namreč lotevati daljših besedil, zato v takem času pridejo še kako prav revije in v njih objavljeni članki, ki jih čitalnica knjižnice v osrčju Krasa premore.

Mojo pozornost je tokrat pritegnila dvojna številka revije Mladika (05-06/2017), zadnja pred poletnim premorom in vsakoletnim srečanjem Društva slovenskih izobražencev Draga na Opčinah. Na straneh 12 in 13 je v rubriki Fokus objavljen nepodpisan intervju z dr. Majo Smotlak, skorajšnjo Dragino predavateljico in avtorico znanstvene monografije o narodni identiteti v sodobnem slovenskem romanu v Italiji. Avtoričini in knjižni predstavitvi sem sicer sledil v prostorih Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru, ki je bila osredotočena na celoten nabor romanov in avtorjev.

Intervju s štirimi vprašanji oziroma bolje rečeno izhodišči, ki jih avtorica razvija, pa je skrčen na mlade pisce. Smotlakova se nekje na polovici svojega izvajanja sprašuje, če je »odmik od naroda pri mladih posledica pomirjenega odnosa do lastne narodne identitete, zgolj želja po tematskem preobratu, oboje hkrati ali kaj povsem drugega.«

Med mlajše avtorje Smotlakova prišteva Vilmo Purič, Matjaža Klemšeta, Erika Sancina in Vinka Bandlja. V to (tretjo) kategorijo je namreč uvrstila pisce, ki so rojeni po letu 1965 in ki so avtorji nadnarodnih romanov. Zaradi generacijskih razlogov bom Puričevo izpustil, saj sem po letih in vrednotah veliko bližje zadnjim trem in lahko zato o dojemanju narodnosti spregovorim tudi iz lastne izkušnje, čeprav nisem avtor romana.

Ob razlagi slovenske književnosti dijakom petega letnika (maturantom) sem moral večkrat poudariti, da je slovenska književnost v Italiji po drugi svetovni vojni začela svojo pot, ki je v veliko vidikih različna od tiste v mejah matične domovine. V njene tokove se deloma vključuje (modernizem Miroslava Košute in Marka Kravosa), na splošno pa zanjo velja pet tipoloških določnic, ki jih prof. Miran Košuta utemeljuje v svojem eseju Mejišče (izšel v zbirki E-MEJLI, Eseji o MEJni LIteraturi, Maribor, Litera). To so ontološka, etična, jezikovna, prostorska in narodna zaznamovanost, ki so značilne za večji del korpusa slovenskih avtorjev v Italiji.

Vprašanje dr. Maje Smotlak je seveda zanimivo in zagonetno hkrati. Čeprav nisem avtor romana, lahko tu navedem svoje izkušnje z uredništvi nekaj slovenskih literarnih portalov, ki so objavili mojo kratko prozo. Večina urednikov in testnih bralcev iz osrednje Slovenije mi je namreč svetovala, naj v svojih besedilih obrusim prostorsko oziroma narodno zaznamovanost. Kjer ta ni neobhodno potrebna za »statiko« zgradbe besedila, sem to tudi storil. Čeprav za ostale ne morem govoriti, se po mojem preseganja narodnih (in ponekod prostorskih) kalupov mlajši pisci lotevajo predvsem iz želje, da bi njihova proza postala univerzalnejša in širše sprejemljiva.

A, glej ga zlomka! V Sloveniji imamo vsaj dva avtorja (točneje avtorja in avtorico), ki sta si po rojstvu sicer trinajst let narazen, ju pa lahko vseeno imamo za predstavnika mlade generacije. Prvi je večkratni kresnikov nagrajenec Goran Vojnović, ki v vseh svojih delih načenja in obravnava narodno tematiko (v romanih Čefurji raus, Jugoslavija moja dežela, Figa in filmu Piran-Pirano), druga pa mlada novinarka in urednica Lara Paukovič s svojim prvencem Poletje v gostilni, ki je izšel letos spomladi izšel pri založbi Beletrina, v katerem se mlada slovenska študentka znajde med zaposlenimi v srbski gostilni.

Če pa se glede izbire jezikovnega koda povežem na zapis Manice Maver, ki je objavljen na naslednjih dveh straneh, se z njo lahko samo strinjam v tem, da Slovenci iz Italije ne poznajo/poznamo slengovskih izrazov, ki so razširjeni v osrednji Sloveniji, predvsem v Ljubljani. Zato so kritike, ki so jih bili pred časom iz Ljubljane deležni nekateri naši avtorji, češ da ne pišejo času in prostoru primerno, precej neosnovane.