Voda

Predsokratik Tales iz Mileta, ki je živel med sedmim in šestim stoletjem pred Kristusom, je vodo razglasil za prapočelo vsega. V evangelijih Janez Krstnik krščuje z vodo in pravi, da bo po njem prišel tisti, ki bo krščeval s Svetim duhom. Hinduistični verniki v mestu Benares svoja telesa namakajo v vodo Gangesa, v islamskih deželah pa se morajo verniki umiti večkrat dnevno.

Odnos sodobnega človeka do vode je v primerjavi s filozofijo in religijo do kraja potrošniški. Pitno vodo je navajen dobiti takoj, ko odpre pipo v svojem stanovanju, poceni jo kupuje ustekleničeno v trgovinah, pripravljen je plačati za obisk bazenov, rečnih, jezerskih ali morskih kopališč.

Geološka karta Slovenije nam bo pokazala, da je 44 % površja kraškega, kar pomeni, da se voda ne zadržuje na površju, ampak ponika v podzemlje. Pred izgradnjo vodovodov, ki se je začela v devetnajstem stoletju, so nekatere pokrajine v poletnih mesecih trpele hudo sušo. Ljudje so si pomagali, kot so vedeli in znali. Na Krasu so ponekod s podzemnimi sistemi povezovali vaške štirne (vodnjake) s kali, da je imela živina tudi v poletnih mesecih vodo, s katero se je lahko napajala.

Mediji redno poročajo o tem, koliko pitne vode porabi človek v zahodnem svetu. Voda ni samo tista, ki jo porabimo, ko se umivamo, pomivamo posodo, peremo perilo ipd. Ogromne količine vode porabi industrija, da proizvede vse potrošniške izdelke, s katerimi smo obdani in velikokrat tudi nasičeni.

Čista pitna voda nam je torej nekaj samoumevnega, čeprav ni vedno tako.

Pred nekaj leti sem poletni dopust preživel v Dolomitih, v kraju Colfosco, ki je blizu bolj znane Corvare na območju Alta Badia/Hochabtei. Po skoraj dveh tednih, ko smo za kuhanje, umivanje in vse ostalo (predvsem pitje) uporabljali vodo iz tamkajšnjega izvira, sem se vrnil domov in si v kozarec natočil vodo iz pipe. Kmalu bi jo bil izpljunil v pomivalno korito, ker je bila v primerjavi z izvirsko topla in z močnim okusom po kloru.

Tudi letos poletni dopust preživljam v gorskem svetu, točneje na Solčavskem. V nekaj dneh sva s partnerko obiskala vse tri njegove doline, Robanov kot, Logarsko dolino in Matkov kot. Podala sva se po Solčavski panoramski cesti pod Olševo in njeno Potočko zijalko, ob kateri je cel kup vodnih izvirov. Iz enega teče tudi kisla železna voda, ki je bogata z mineralnimi snovmi in kovinami, ter zato zdravilna. Ko sva natakala vodo v čutaro, sem se začel spraševati, koliko časa bo še minilo, da bo izvir zakupil kak zasebnik in vodo začel stekleničiti ter jo prodajati za mastne denarce. Razvažal jo bo naokrog in vsaki steklenici dodal ogljični odtis, ki bo še dodatno prispeval k segrevanju ozračja.

Kar je bilo našim prednikom še do pred stoletjem samoumevno, in sicer da so vodo imeli na dosegu roke in, če je niso, so jo pač hranili v vodnjakih in cisternah, danes ni več. Danes za vsak liter vode, ki nam priteče iz pipe, plačujemo mesečni račun, kupujemo ustekleničene mineralne vode, ki so naredile na stotine kilometrov in katerih po možnosti steklenico ali plastenko zavržemo kot odpadek.

Zato človek ob tem, ko si v čutaro lahko nalije sveže vode, ki je ravnokar pritekla iz izvira, pa čeprav le nekaj dni v letu, znova začuti povezavo s pristnostjo. Tudi istrski literarni ustvarjalec Edelman Jurinčič v svojem delu Istrani piše o tem, da so se domačini, ko so se sklonili nad izvir in pri tem velikokrat pokleknili, vodi kot začetnici in bistvu življenja dejansko poklonili z največjim spoštovanjem.