Tukaj je Jugoslavija


Vas je majhna. Hiš je morda dvajset, Googlov navigacijski sistem pa nima zabeleženih njihovih številk. Moram se znajti. Nekaj deset metrov pred seboj zagledam človeka, ki se pogovarjata na kržadi. Starejši moški v kratkih hlačah, japonkah in kapi s šiltom, okrog njega opleta zlati prinašalec, in ženska z velikim slamnikom ter samokolnico, v katero ima naložene grablje in motiko.
Ko moški opazi avtomobil, se najprej zagleda v moj obraz, nato se njegove oči spustijo v smeri registrske tablice. Z žensko začneta očitno nekaj ugibati.
»Dober dan. Oprostite, veste mogoče, kje je hišna številka tri?« ju ogovorim v svoji italijansko polomljeni slovenščini. Medtem se zlati prinašalec urno povzpne na vrata avtomobila in pomoli šapi skozi odprto okno.
»Din, hitro dol. Lump!«
Med človeško-pasjim prepirom mi pogled zdrsne na pročelje za njimi. Ženska se medtem nekoliko nasmehne, mojo pozornost pa ujame pobledeli napis na sosednji hiši. Streha je deloma udrta, zob časa že načenja tudi pročelje. Vidni so le obrisi nekaterih črk.
»Tu naprej, tretja hiša levo,« me ženska preseneti. »Verjetno iščete nepremičnino, ki je naprodaj.«
Očitno v tako majhnem kraju ni težko nemudoma razkrinkati prišlekovih namenov.
»Hvala,« odvrnem. Še preden mi uspe odpeljati, doda: »Parkirajte tukaj, klanec je ozek, in peš pojdite do hiše. Branko, vi ga pospremite.«
Parkiram ob suhozid.
»To je hiša,« reče možakar, ko prispeva. »Gospodarja ni doma, v Postojni živi, če veste, kje je to …«
Njegovo vprašanje me za trenutek preseneti, vanj zabolščim začudeno, češ, za kakšno zabito budalo me ima. Na neumno pripombo pametno vprašanje, si rečem.
»Kaj pa je tisti rdeči zbledeli napis na fasadi sredi vasi?«
»Tam je že dolgo …« odvrne brezvoljno.
»Bojanovo telefonsko številko mu daj, da ga bo poklical,« se oglasi starejša ženska z ganka sosednje hiše. Očitno je moj prihod spravil na noge polovico vasi.
»Ti mu jo daj, jaz nimam časa,« zabrunda možakar in odpeketa stran, pes pa za njim.
Ženska zamahne z roko in me povabi v hišo.
»Gor stopite, stopnice so zadaj na borjaču
Malce mi je nerodno, ko se vzpenjam v stanovanje neznancev.
»Dober dan, jaz sem Andrea,« rečem, ko pred seboj zagledam gospodinjo.
»Tu imate telefonsko številko sosedov, le predklicno morate vtipkati, saj jo poznate: nula, nula, tri, osem, šest. Sedite, kavo bom skuhala. Od kod pa ste? Po govorici bi rekla, da ste zamejec,« me takoj preplavi s svojo zgovornostjo.
»Ne ravno, če imate v mislih zamejske Slovence. Imam slovenske korenine, zrastel pa sem v italijanski družini. Pred leti sem obiskoval krajši tečaj slovenščine. Drugače sem profesor italijanščine v Trstu.«
»Triještin, torej. Minili so časi kave in kavbojk na Ponterošu …« reče rahlo nostalgično, jaz pa je ne poslušam zares, ker že razmišljam, kako ji bom postavil naslednje vprašanje.
»Tisti napis na pročelju hiše sredi vasi me je pritegnil. Kaj tam sploh piše?«
»Danes ne piše nič več, ker je vse zbledelo, nekoč pa je pisalo Tukaj je Jugoslavija. Fotografijo iz leta 1946 imam nekje pospravljeno. Na njej so moj oče, sosed, nekdanji gospodar hiše, za katero se zanimate, in neki Miljo iz Trsta. Postavili so se na gank hiše pred napis, ki so ga naredili skupaj. Pred tem so bili vsi trije v partizanih. Deveti korpus NOV in POS,« pove zgovorna ženska.
Mojemu nonotu je bilo ime Emilio, pomislim, o kakih partizanih ni nikoli govoril.
»Če boste še prišli gledat hišo, se oglasite pri meni. Do naslednjega tedna vam jo izbrskam.«

»Bondžorno,« me čez teden dni z okna pozdravi zgovorna soseda. “Boste tudi danes kafe? Našla sem sliko.”
»Magari kasneje, hvala. Lastnika čakam.«
Nekaj trenutkov zatem izza ovinka pripelje avtomobil, za volanom sedi moški srednjih let. Moj pogled se najprej zapiči v njegov obraz, nato spolzi na registrsko tablico. Postojna.
»Ste pa le našli,« zakliče skozi okno, izstopi in se napoti proti meni. »Dobro, da se niste izgubili po poti.«
»Nisem, pametni telefon imam,« pripomnim. »V vasi pa se ni težko orientirati. Tam,« pokažem s prstom v smer sosednjega ganka, »imamo navigacijo, kataster, fotografski arhiv in še in še.«
»Pa še res je,« odvrne smeje.

»Kakšen se vam zdi sosedov borjač?« me vpraša, ko sedim pri mizi ob kavi.
»Zelo prostoren je, pa tudi gank je lep. Prosim, pokažite mi fotografijo,« takoj preidem k stvari.
Ženska mi poda porumenel kos papirja.
»Na desni je moj oče, vmes tedanji lastnik hiše, ki si jo ogledujete, in Miljo iz Trsta. Zadaj je napis Tu je Jugoslavija.«
»Kaj pa piše tu? Še neki IN je videti.«
»Miljo je zraven pripisal Živel Stalin.«
»Je tisto pobledelo do konca? Ali je morda odpadel omet?« vprašam.
»Sploh ne! Napis so morali prepleskati junija 1948, ko sta se Tito in Stalin skregala. Miljota pa od takrat ni bilo več k nam. Se je odločil za Stalina. Taki doma niso več govorili slovensko. Otroke so vpisali v italijanske šole, pravili so, da so Slovenci titoklerofašistični izdajalci.«
»Pokažite še enkrat, kateri je, prosim.«
»Tale na levi strani, zadnji, s titovko na glavi.«
Vsi se mi zdijo enaki, presušeni. Vseeno prosim, če lahko fotografijo posnamem s svojim telefonom. Noni jo bom pokazal.

»Mamma, oggi è venuto a trovarti anche tuo nipote Andrea.« Mama, danes te je prišel obiskat tvoj vnuk Andrea.
»Zlata moja, zakaj ne govoriš po slovensko? Te nisem navadla?« pravi nona.
»Non capisco, cos'ha detto?« Ne razumem! Kaj je rekla?
»Ni pomembno, jaz se bom pogovarjal z njo, kasneje ti povem.«
Iz žepa izvlečem telefon in noni pokažem posnetek porumenele fotografije, ki jo hrani blebetava ženska na Krasu.
»Nona, ta se je imenoval Miljo, kot nono, tvoj mož« ji rečem.
»Miljo, moj Miljo. Ku lep je bil v partizanski uniformi in s titovko na glavi.« Zadnje čase govori le slovensko in poveličuje Titove partizane.
Nasmehnem se, medtem ko mama in teta, s katerima sta nono in nona govorila samo italijansko, zaprepaščeno molčita. Odkimam jima, češ, ničesar se ne bojta, vse je v redu.
»Kaj piše na sliki za njimi? Ne vidim, nimam očal,« reče nona.
»Tukaj je Jugoslavija,« ji povem.
»Tja med odpeljite. Umreti hočem v Jugoslaviji.«

Komentarji

  1. Primož, všeč mi je tvoj pristop k stvarem, proza ki jo ustvarjaš je dedič tradicije jezikovne izbranosti in dvoživeče kulture, v kateri se kopamo v predmejstvu. Tu vidim, da imaš največjo razvojno možnost, ko teme, ki so tako rekoč "pri nas" večne, lahko postaviš v novo luč. Pri tej zgodbi me edinole moti razvlečenost v čas, ki ji dela krivico, ker je zgodba tako kratka. Morda bi bila zato primernejša enotnost kraja, časa in dejanja, hkrati pa vidim, da ima veliko možnih implikacij in bi zato bila morda dobra snov za roman o sedanjosti, preteklosti, o tem, kje je zdaj ta "tukaj"iz naslova ... Mislim, da bi znal nastati kar lušen tekst ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tomizzevemu forumu in azilu ob rob

Kozarček čistega vina

Kultura in politika