Skupni imenovalec: Kras
Skupni imenovalec
poti med mojima krajema – Brjami in Opčinami, ki sem jo najprej začrtal na
zemljevidu, nato pa še dejansko prehodil, je lahko le eden, in sicer Kras.
Kamen, gmajna, ruj, bor in hrast so me spremljali od tedaj, ko sem po kolovozu, markiranem z rdečo in rumeno barvo, stopil za
novo hišo Pihljevih v smeri Tomaja, do tedaj, ko bom preko Bršljanovice in
Štajbc po stezi št. 43 tržaške sekcije CAI dokončno prikoračil do openskega
asfalta.
Drugih podobnosti
med krajema ni ravno veliko. Opčine so mestno naselje, ki se je razvilo v neposrednem
zaledju Trsta, Brje pa še vedno ostajajo majhna vas z uskoškimi koreninami, ki
so še kako zaznavne predvsem v onomastiki, torej priimkih. Čeprav jih sedanji
prebivalci skoraj ne nosijo več, ostajajo varno pred zobom časa vklesani v
belino kolon, kraških portalov. Kraja sta v dveh državah, in, čeprav se v obeh
govori isti jezik – slovenščina, je ta čez mejo v zelo podrejenem položaju.
Po poti mojih
korakov so še pred slabim stoletjem stopale vaške žene, mlekarice, ki so v Trst
nosile prodajat domače pridelke. Ta misel se mi utrne, ko hodim proti Tomaju.
Markacijam ni treba slediti, saj kolovoz do »kraškega Vatikana« poznam
takorekoč že na pamet, čeprav bodo gmajna, gozd in senožeti, ki jo obkrožajo,
težko kdaj res moji. S tem nočem reči, da ne bom nikoli postal lastnik kake
parcele, govorim namreč o čutu pripadnosti. Moja gmajna je tista, na kateri sem
zrastel, in pride na vrsto šele čez dobri dve uri hoda, nekje med Repentabrom
in Opčinami.
Ta del poti pa je
od vseh žal najbolj zanemarjen in zaraščen. Iz suhozidov poganja bujno zelenje,
ki oži prostor, po katerem stopam. Pred leti so pas zemlje počistili, a se ga je
narava začela polaščati še odločneje. Zvonik cerkve svetega Petra in Pavla lahko
opazim že od daleč, čeprav je naselje na južni strani vzpetine. Zaradi tega je
vidna samo njegova špica, saj so prvotni prebivalci svoje hiše postavili v
zavetje pred burjo, hkrati pa na prisojno stran. Pot je raznolika, nekje je
treba stopati po grušču, drugje se izogibati blatu, ponekod je ozračje suho,
drugod precej vlažno. Še nekaj korakov naprej od vaškega kala, ki ga domačini
imenujejo Gornja kaluža, in že sem na vrhu. Prvi spust me počasti v vasi, na
asfaltiranem klancu, ki me pripelje do Kosovelove hiše.
Tu je treba
prečkati cesto in ubrati pot po kraju z ledinskim imenom Trgasce. Na Trgascah
ni nikoli dolgčas, saj so poraščene z vinogradi, v katerih je delo celo leto,
od zime do jeseni. Ob svojem mimohodu ne
naletim na nikogar, le na starejšega Tomajca (vsak kmet ima svojo Trgasco), ki
pa s svojim traktorjem zavije vstran, preden bi me dohitel. Kmalu nato se kolovoz
cepi. Kosovelova pot, ki povezuje Tomaj in Sežano, krene levo, Jakobova, ki
romarje vodi v Santiago de Compostela ali Kompostelje, kakor je zapisal
Prešeren, pa desno. Čeprav nisem namenjen na Iberski polotok, krenem levo, v
smeri Krepelj. V vasi me najprej pozdravi cerkev svete Notburge, potem pa
glasno govorjenje v italijanščini oziroma tržaškem narečju. V eno od hiš so se očitno
naselili moji nekdanji someščani, ki so v kraju, podobno kot jaz v svojem, zaenkrat
še vedno forešti. Koliko in kako so integrirani v vaško življenje, ne vem, čas
pa v takih primerih vedno naredi svoje. Tu namreč slej ko prej vsak forešt postane
prednik bodočega staroselca.
Jakobovo pot
označuje rumena školjka. Markacije vodijo po glavni cesti, sicer le za kratek
čas, do cestnega podvoza, kjer me rumene puščice usmerijo desno. Veliko meni
podobnih sicer tu ne hodi, nikogar ne srečam, kar pa ni nujno merodajno. O bolj
revnem pohodniškem prometu priča neshojenost poti, ki jo marsikje prerašča
zelenje. Najbolj zanimiva je hoja ob opuščeni bohinjski progi, ki je nekoč
povezala Trst s Češko, danes pa sameva, odkar so ves promet preusmerili čez
Sežano. Pot do prevala Prelovec, kjer me pozdravi Marijina kapelica, od daleč
pa Marijino svetišče na Tabru, si je moč skrajšati po slabšem makadamu, ki vodi
strmo v hrib. Najbrž je bila to trasa prvotne ceste, po kateri so se vozili do
tridesetih let preteklega stoletja, ko je fašizem zgradil novo, širšo in
položnejšo.
Pot čez
Repentaborski kot je takorekoč obvezna, saj drugih povezav na tem območju ni. K
sreči ob asfaltni cesti še vedno obstajajo kolovozi, po katerih se lahko
izognem prometu. Na asfalt je treba stopiti v bližini nekdanje bencinske
črpalke vse do gostilne Ravbar, kjer me rumena školjka znova usmeri na stransko
pot. Začenjam se približevati državni meji, asfalt pa kmalu znova prepusti pot
makadamu, ta pa stezi. Pot se tu znova približa železniški progi, mejo prečka
tik ob njej, v bližini kamna z zaporedno številko 75/20. Na mejo me opozori
zbledela rumena tabla, na kateri piše »Mejni pas/L’area di confine«.
Da so sledovi
njenega sedemdesetletnega obstoja danes še kako vidni, me prepriča dejstvo, da
se začne steza na italijanski strani kmalu znova širiti v kolovoz. Očitno je tu
v predvojnem času promet z vozovi in živino potekal nemoteno. Začnem se
vzpenjati. Z leve strani se Jakobovi poti tik pod naseljem Col pridruži steza z
zaporedno številko 3 tržaške sekcije italijanskega planinskega društva CAI.
Nekaj sto metrov potekata po isti trasi, nato se poslovim od poti za
Compostelo, saj bi me ta na Opčine vodila po glavni asfaltni cesti. Namesto nje
se podam po trojki, ki v nadaljevanju sovpada s Pesniško potjo. Gre za ožjo
asfaltirano cesto na severni strani tabrskega griča, na kateri so tri
postojanke, posvečene Srečku Kosovelu, Igu Grudnu in Italu Svevu. Ob poti se
zagledam na dvorišče nove hiše, na katerem sedita dva moja dijaka, maturanta.
Ponavljata snov, zatopljena sta v delo. Ker me ne opazita, grem mimo brez
pozdrava.
Še malo in
prispem do Poklona. Kraj ime dolguje svetemu znamenju, ob katerem so se ljudje
odkrili in se mu tako poklonili. Pred menoj je še zadnji vzpon na vznožje
Medvedjaka. Tehnično je to najbolj zahteven del poti, saj je treba stopati po
štrlečih kamnih, ki jih, zahvaljujoč primerni obutvi in pohodniškim palicam,
zlahka premagujem. Tik pod vrhom s trojke prestopim na triinštiridesetico. Ta
se spušča in me kmalu pripelje do križišča s cesto, ki povezuje Fernetiče in
Repentabor. Ostaja mi le še nekaj deset minut hoje. Pot postaja vse položnejša,
pa tudi ožja, saj se nanjo zgrinjajo veje ruja, podobno kot med Brjami in
Tomajem ter Krepljami in Repentabrom.
Prva me na Opčinah
pozdravi tabla z ledinskim imenom Bršljanovca, nedaleč od nje pa je
zabetonirano brezno, ob katerem je spomenik istrskim, reškim in dalmatinskim
ezulom. Od daleč opazujem delavca telefonskega podjetja s fiatom pando, ki
nekaj popravlja. Območje je ograjeno, tu poteka plinovod, ki oskrbuje kraška
naselja. Makadam me naposled pripelje do openskega asfalta. Od tu ni daleč do
Alpinske ulice in vaškega trga Brdine, središča starih Opčin in spominov mnogih
Opencev.
Komentarji
Objavite komentar