Skupni imenovalec: Kras

Skupni imenovalec poti med mojima krajema – Brjami in Opčinami, ki sem jo najprej začrtal na zemljevidu, nato pa še dejansko prehodil, je lahko le eden, in sicer Kras. Kamen, gmajna, ruj, bor in hrast so me spremljali od tedaj, ko sem po kolovozu,  markiranem z rdečo in rumeno barvo, stopil za novo hišo Pihljevih v smeri Tomaja, do tedaj, ko bom preko Bršljanovice in Štajbc po stezi št. 43 tržaške sekcije CAI dokončno prikoračil do openskega asfalta.
Drugih podobnosti med krajema ni ravno veliko. Opčine so mestno naselje, ki se je razvilo v neposrednem zaledju Trsta, Brje pa še vedno ostajajo majhna vas z uskoškimi koreninami, ki so še kako zaznavne predvsem v onomastiki, torej priimkih. Čeprav jih sedanji prebivalci skoraj ne nosijo več, ostajajo varno pred zobom časa vklesani v belino kolon, kraških portalov. Kraja sta v dveh državah, in, čeprav se v obeh govori isti jezik – slovenščina, je ta čez mejo v zelo podrejenem položaju.
Po poti mojih korakov so še pred slabim stoletjem stopale vaške žene, mlekarice, ki so v Trst nosile prodajat domače pridelke. Ta misel se mi utrne, ko hodim proti Tomaju. Markacijam ni treba slediti, saj kolovoz do »kraškega Vatikana« poznam takorekoč že na pamet, čeprav bodo gmajna, gozd in senožeti, ki jo obkrožajo, težko kdaj res moji. S tem nočem reči, da ne bom nikoli postal lastnik kake parcele, govorim namreč o čutu pripadnosti. Moja gmajna je tista, na kateri sem zrastel, in pride na vrsto šele čez dobri dve uri hoda, nekje med Repentabrom in Opčinami.
Ta del poti pa je od vseh žal najbolj zanemarjen in zaraščen. Iz suhozidov poganja bujno zelenje, ki oži prostor, po katerem stopam. Pred leti so pas zemlje počistili, a se ga je narava začela polaščati še odločneje. Zvonik cerkve svetega Petra in Pavla lahko opazim že od daleč, čeprav je naselje na južni strani vzpetine. Zaradi tega je vidna samo njegova špica, saj so prvotni prebivalci svoje hiše postavili v zavetje pred burjo, hkrati pa na prisojno stran. Pot je raznolika, nekje je treba stopati po grušču, drugje se izogibati blatu, ponekod je ozračje suho, drugod precej vlažno. Še nekaj korakov naprej od vaškega kala, ki ga domačini imenujejo Gornja kaluža, in že sem na vrhu. Prvi spust me počasti v vasi, na asfaltiranem klancu, ki me pripelje do Kosovelove hiše.
Tu je treba prečkati cesto in ubrati pot po kraju z ledinskim imenom Trgasce. Na Trgascah ni nikoli dolgčas, saj so poraščene z vinogradi, v katerih je delo celo leto, od zime do jeseni. Ob svojem  mimohodu ne naletim na nikogar, le na starejšega Tomajca (vsak kmet ima svojo Trgasco), ki pa s svojim traktorjem zavije vstran, preden bi me dohitel. Kmalu nato se kolovoz cepi. Kosovelova pot, ki povezuje Tomaj in Sežano, krene levo, Jakobova, ki romarje vodi v Santiago de Compostela ali Kompostelje, kakor je zapisal Prešeren, pa desno. Čeprav nisem namenjen na Iberski polotok, krenem levo, v smeri Krepelj. V vasi me najprej pozdravi cerkev svete Notburge, potem pa glasno govorjenje v italijanščini oziroma tržaškem narečju. V eno od hiš so se očitno naselili moji nekdanji someščani, ki so v kraju, podobno kot jaz v svojem, zaenkrat še vedno forešti. Koliko in kako so integrirani v vaško življenje, ne vem, čas pa v takih primerih vedno naredi svoje. Tu namreč slej ko prej vsak forešt postane prednik bodočega staroselca.
Jakobovo pot označuje rumena školjka. Markacije vodijo po glavni cesti, sicer le za kratek čas, do cestnega podvoza, kjer me rumene puščice usmerijo desno. Veliko meni podobnih sicer tu ne hodi, nikogar ne srečam, kar pa ni nujno merodajno. O bolj revnem pohodniškem prometu priča neshojenost poti, ki jo marsikje prerašča zelenje. Najbolj zanimiva je hoja ob opuščeni bohinjski progi, ki je nekoč povezala Trst s Češko, danes pa sameva, odkar so ves promet preusmerili čez Sežano. Pot do prevala Prelovec, kjer me pozdravi Marijina kapelica, od daleč pa Marijino svetišče na Tabru, si je moč skrajšati po slabšem makadamu, ki vodi strmo v hrib. Najbrž je bila to trasa prvotne ceste, po kateri so se vozili do tridesetih let preteklega stoletja, ko je fašizem zgradil novo, širšo in položnejšo.
Pot čez Repentaborski kot je takorekoč obvezna, saj drugih povezav na tem območju ni. K sreči ob asfaltni cesti še vedno obstajajo kolovozi, po katerih se lahko izognem prometu. Na asfalt je treba stopiti v bližini nekdanje bencinske črpalke vse do gostilne Ravbar, kjer me rumena školjka znova usmeri na stransko pot. Začenjam se približevati državni meji, asfalt pa kmalu znova prepusti pot makadamu, ta pa stezi. Pot se tu znova približa železniški progi, mejo prečka tik ob njej, v bližini kamna z zaporedno številko 75/20. Na mejo me opozori zbledela rumena tabla, na kateri piše »Mejni pas/L’area di confine«.
Da so sledovi njenega sedemdesetletnega obstoja danes še kako vidni, me prepriča dejstvo, da se začne steza na italijanski strani kmalu znova širiti v kolovoz. Očitno je tu v predvojnem času promet z vozovi in živino potekal nemoteno. Začnem se vzpenjati. Z leve strani se Jakobovi poti tik pod naseljem Col pridruži steza z zaporedno številko 3 tržaške sekcije italijanskega planinskega društva CAI. Nekaj sto metrov potekata po isti trasi, nato se poslovim od poti za Compostelo, saj bi me ta na Opčine vodila po glavni asfaltni cesti. Namesto nje se podam po trojki, ki v nadaljevanju sovpada s Pesniško potjo. Gre za ožjo asfaltirano cesto na severni strani tabrskega griča, na kateri so tri postojanke, posvečene Srečku Kosovelu, Igu Grudnu in Italu Svevu. Ob poti se zagledam na dvorišče nove hiše, na katerem sedita dva moja dijaka, maturanta. Ponavljata snov, zatopljena sta v delo. Ker me ne opazita, grem mimo brez pozdrava.
Še malo in prispem do Poklona. Kraj ime dolguje svetemu znamenju, ob katerem so se ljudje odkrili in se mu tako poklonili. Pred menoj je še zadnji vzpon na vznožje Medvedjaka. Tehnično je to najbolj zahteven del poti, saj je treba stopati po štrlečih kamnih, ki jih, zahvaljujoč primerni obutvi in pohodniškim palicam, zlahka premagujem. Tik pod vrhom s trojke prestopim na triinštiridesetico. Ta se spušča in me kmalu pripelje do križišča s cesto, ki povezuje Fernetiče in Repentabor. Ostaja mi le še nekaj deset minut hoje. Pot postaja vse položnejša, pa tudi ožja, saj se nanjo zgrinjajo veje ruja, podobno kot med Brjami in Tomajem ter Krepljami in Repentabrom.
Prva me na Opčinah pozdravi tabla z ledinskim imenom Bršljanovca, nedaleč od nje pa je zabetonirano brezno, ob katerem je spomenik istrskim, reškim in dalmatinskim ezulom. Od daleč opazujem delavca telefonskega podjetja s fiatom pando, ki nekaj popravlja. Območje je ograjeno, tu poteka plinovod, ki oskrbuje kraška naselja. Makadam me naposled pripelje do openskega asfalta. Od tu ni daleč do Alpinske ulice in vaškega trga Brdine, središča starih Opčin in spominov mnogih Opencev.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tomizzevemu forumu in azilu ob rob

Kozarček čistega vina

Kultura in politika