Sedem let



Pravijo, da se človeško telo v sedmih letih povsem spremeni. Sedem let je približno dvanajstina povprečnega človeškega življenja. Število sedem velja za magično (sedem palčkov, sedem rimskih gričev, sedem naglavnih grehov itd.). Novo kemijsko strukturo dobijo tkiva, organi, predvsem pa se na novo oblikujeta posameznikova forma mentis in čustvovanje.
Svojevrstno točko preloma bom sam »praznoval« v četrtek, 1. junija. Pisal se je isti datum leta Gospodovega dvatisočdesetega, ko sem se z Opčin preselil na Brje. Nisem imel veliko pojma, čemu grem naproti, a spremljal me je nepogrešljivi občutek, da se bo s tem dogodkom moje življenje popolnoma spremenilo, kar se je potem tudi dejansko zgodilo. O razlikah med življenjem v  zamejstvu in matici sem v svojih razmišljanjih že pisal, med drugim za revijo Apokalipsa in tednik Novi glas. Poskus objektivne presoje naj tokrat prepusti mesto subjektivnim spoznanjem.
Za pomemben življenjski korak sem se odločil, ko so se moji kolegi, s katerimi sem se še do prejšnjega dne družil na Forumu Tomizza med Trstom, Koprom in Umagom, v Materadi poklanjali spominu na Fulvia Tomizzo. Ena mojih prvih literarnih potez v novem domu je bil prevod njegovega proznoesejističnega zapisa z naslovom L'altro Carso (Oni drugi Kras), ki je bil nato objavljen ravno v reviji Kras, s prisrčnim privoljenjem Tomizzeve vdove, gospe Laure Levi, ter navdušenjem tedanjega urednika Dušana Rebolja. Avtor je v prispevku pisal o obeh Krasih, bujskem, kjer se je rodil, in tržaškem, ki ga poseljujejo Slovenci. Besedilu sem pridal fotografijo vasice Zrenj v hrvaškem delu Istre in bližnje Koprive.
Nato sem se namenil, da bom napisal svoj prvi roman. Poskus se je klavrno končal v nedorečenosti, premajhni meri vztrajnosti in pomanjkanju natančnosti. Glavni lik, antifašistični tigrovec Lojz, naj bi se v času prvega tržaškega procesa umaknil iz mesta na Kras, iščoč zatočišča pri sorodnikih. Dober del snovi sem nato pred približno letom in pol povzel v kratki zgodbi, ki jo je objavila spletna revija Provinca pod naslovom Vroča jesen 1930.
Kar sem na Brjah, sem zaključil s pisanjem poezije (čeprav sem se zaklel, se zarečenega kruha menda največ poje), se preživljal s poučevanjem ali publicističnimi prispevki (ali celo obojim hkrati). Pokopal sem dva sovaščana, na svet pa jih je prišlo kar pet. Pred hišo sem podrl oreh, ki je s svojimi koreninami nevarno ogrožal kletne prostore, poleg tega še dve slivi, zasadil pa šest trt. Ob pomoči kmeta, ki je s svojim traktorjem in plugom zoral zbito ilovnato ledino, sem začel obdelovati vrt. Posadil sem kaki, jablano, hruško, majenco (za tiste, ki niste Primorci, je to španski bezeg) in še bi lahko našteval.
V tem času smo z lepo skupino pripadnikov moje generacije ustanovili ŠKUDT (športno, kulturno, umetniško in turistično društvo). Pred tremi leti smo slovesno proslavili 100-letnico rojstva pisateljice Branke Jurca, kar je bilo največje kulturno doživetje, odkar sem tu. Vaščanom smo predstavili pesnika Marka Matičetovega (na sliki s kantavtorjem Gorazdom Lampetom in podpisanim), režiserja Jana Cvitkoviča, častno članstvo smo ob njegove 95- rojsntem dnevu podelili etnologu Milku Matičetovemu. Naši vasi pa sta lani dobili izčrpno in strokovno napisano publikacijo Božidarja Premrla z naslovom Kraški kruh. Seznam je še zelo dolg in vsi upamo, da se bo vztrajno daljšal.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana

Kdo je (lahko) Slovenec?

Kozarček čistega vina