Marko Sosič, glas slovenskega zahoda

Na podobno valovno dolžino je bila uglašena gledališka drama Trst, mesto v vojni, katere soavtor je s Carlom Tollazzijem prav Marko Sosič. Ko je bila predstava uprizorjena, žal nisem imel priložnosti, da bi si jo ogledal. Avtor pa nas je ob koncu gledališke sezone Slovenskega stalnega gledališča v tržaški Talijin hram privabil s predstavo Grozljiva lepota (očitno oksimoroni v njegovih naslovih postajajo že stalnica), v kateri je obravnaval življenje in smrt treh tržaških alpinistov: Emilia Comicija, Enza Cozzolina in Tiziane Weiss, ki so svoje življenje, podobno kot Klement Jug ali Tomaž Humar, izgubili v preseganju samih sebe, torej "spopadu" s stenami in gorami.
Če za Cozzolina in Weissovo (oba imata svoje spominsko obeležje na stezi CAI št. 1, ki povezuje Miljske hribe z izlivom Timave) velja, da sta bila predstavnika po vojni rojene generacije, ki ji politika ni tako močno uspela zaznamovati eksistence, lahko pri Comiciju (1901–1940) zaznamo nujno vpetost v tedanji čas, ko je moral biti vpisan v fašistično stranko, čeprav je bila njegova ljubezen do gora močnejša od tega, družila pa ga je tudi s slovenskimi alpinisti tistega časa.
Prav v tem je moč Sosičeve proze in dramatike, torej iskanje ločnic med tem, kar je v nas pristno človeško, in tistim, kar moramo sprejeti po sili razmer okolja, ki nas obdaja in pogojuje ter zaznamuje.
Komentarji
Objavite komentar