Selfi s Pahorjem

Mimoidoči sukajo vratove v smer ravnokar odkritega Pahorjevega kipa v parku Tivoli. Ko pristopiš do njega, se ti nekoliko nenavadno zazdi, da je tako visok, saj je upodobljenec po postavi majhen, dimenzije kipa očitno prikazujejo njegovo duhovno veličastje.
Če me spomin ne vara, sem se z njim prvič srečal v prvem razredu nižje srednje šole, ko smo s profesorico Majdo Guštin Colja (dolgujem ji veliko svojega znanja slovenščine) brali njegovo novelo Metulj na obešalniku. V višji srednji šoli - Liceju Prešeren - pa nam je prof. Slava Starc ponudila Rože za gobavca, ki so nastale v spomin Lojzeta Bratuža in njegove mučeniške smrti. Znova smo se z njim "spopadli" pred maturo, v sklopu tekmovalne oddaje Med dvema ognjema v produkciji Deželnega sedeža RAI za FJK. Nastopal je kot skriti gost, za vsak zmagovalni sklop smo dobili namig, ki nas je naposled pripeljal do njega.
V študentskih letih sem se začel publicistično udejstvovati. Leta 2006 sem za italijanski tržaški dnevnik Il Piccolo recenziral njegovo knjigo Trg Oberdan, ki je nekaj let zatem doživela italijanski prevod, za katerega je poskrbel Miha Obit. Nato sva se osebno našla na Drevoredu XX. septembra, ko sem z njim opravil intervju za Delove Književne liste ob 40-letnici objave Nekropole. Tedaj je med drugim potožil, da se njegovega Zaliva nihče več ne spominja ... O Nekropoli sva za Delo še enkrat spregovorila leto kasneje, ko je knjiga končno izšla pri ugledni italijanski založbi. Mimogrede naj tu poudarim pomembno vlogo, ki jo je v tistem času na KL odigral Igor Bratož, ki je sprejel malodane vse moje predloge za sodelovanje.
Kot prava sodelavca sva s Pahorjem nastopila pri urejanju zbirke političnega dela Franca Jeze, ki ga je objavila Slovenska matica leta 2012. Jaz sem gradivo spravil na kup, on pa ga je smiselno uredil. Knjige bi brez njegove pobude enostavno ne bilo, saj je prav Pahor dolgo časa nagovarjal Draga Jančarja, naj poskrbi za dostojno objavo Jezovih spisov. Sledila je predstavitev v Trstu, kjer sva v DSI na Ulici Donizetti nastopila za skupno mizo, na ljubljansko tiskovno konferenco na Kongresnem trgu pa ga žal ni bilo.
Ljubljančane naj v Tivoliju njegov kip opozarja, da hočemo biti Slovenci z zahodnega roba dejaven in enakopraven člen narodovega občestva, za kar smo se in se bomo čedalje bolj zavzemali.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana