Šalamun v razredu

Čeprav ga telesno ni več med nami, ostaja njegov duh prepotentno prisoten. Tudi v takem razredu, kjer pred teboj sedi manjša skupina bodočih geodetov in inženirjev, skratka poklicev, ki s književnostjo in poezijo na prvi pogled nimajo kaj dosti opraviti. Njegove besede zmorejo iz omotice, v katero je devetnajst- in dvajsetletnike pahnila preobilica podatkov, ki se vijejo od obdobja moderne, preko impresionizma, ekspresionizma, intimizma in modernizma (če govorim samo o slovenski književnosti in pri tem "pozabim", da imajo poleg mojega še vsaj deset drugih predmetov), spraviti še tako zaspanega dijaka.
Ne upam si tehtati, koliko nanje vpliva dejstvo, da se je okolje, ki jih obdaja, pesniško ustavilo tam nekje tik pred modernizmom in ni sledilo slovenskim ali svetovnim trendom. Šalamun ostaja car, ker je zmogel vse. Jezik in pesem razbiti ter ga znova sestaviti, biti destruktiven in gosposki hkrati, utruditi se svojega plemena in istočasno priseči neomajno zvestobo njegovemu (in lastnemu) jeziku.
Definicije, kot so reizem, ludizem in lingvizem je treba dijakom razložiti s pomočjo etimologije, ko pa začutijo moč pesniške besede, smo jih pridobili. Ne nazadnje verjetno tudi zaradi tega, ker so sami v najboljših letih, da se lotijo kakega pomembnega izziva, da tisto, kar so dobili, razstavijo na prafaktorje, in iz tega sestavijo nekaj novega. Če pa se bodo tudi sami utrudili podobe svojega plemena in se izselili, naj kot Šalamun ne pozabijo na svoj jezik. (foto Delo.si)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana

Kdo je (lahko) Slovenec?

Kozarček čistega vina