Meja

Pred nekaj dnevi me je spet zaneslo v dolino Glinščice, ki pri nas velja za pravo gorsko okolje, saj premore plezalne smeri, previse, skalne police, melišča in še bi lahko naštevali.
Starša sta me vodila vanjo še v času, kamor moj spomin ne seže, močno pa imam vtisnjen v sebi podatek, da sem jo obiskal, ko mi je bilo deset let, in sicer v družbi dveh skavtskih tovarišev in voditelja Maksa Bandlja, ki je skrbel za uspešen potek skavtskega leta pri tramvajskih volčičih, kakor smo se imenovali.
Ko smo dospeli v Botač, nas je takoj privlačil most nad Glinščico, ob katerem je še danes počez postavljena železna ograja, pobarvana v belo, mordo in rdečo barvo. Ograja je danes le še spominski eksponat, medtem ko je tedaj na drugi strani stala uniformirana postava z brki in cigareto med ustnicami ter se nam smehljala. Eden od nas je pripomnil, da bi rad "stopil v Jugoslavijo", Maks pa nas je takoj posvaril, naj se ograje nikakor ne dotikamo, saj stoji na ozemlju sosednje države.
Ko sem se zadnjič povzpel iz Botača do Beke po Poti prijateljstva (tu se je meja leta 1981 po zaslugi tedanjega dolinskega župana Edvina Švaba dejansko prvič odprla), je pri opuščeni stražnici stala skupina osnovnošolcev (fotografija je iz leta 2011, spletni blog http://rivacic.blogspot.si), ki so bili stari toliko, kot sem bil sam pred skoraj tridesetimi leti. Vodič jim je pripovedoval, kaj se je zgodilo s tistim, ki so ga graničarji ujeli, ko je nedovoljeno prestopil državno mejo preživel je noč v Kopru in bil izpuščen po plačilu denarne kazni.
Ob tem so mi misli takoj pohitele na slovensko južno mejo, kjer ljudje čakajo v dolgih kolonah samo za to, da jim na stroju poskenirajo dokument in jih po nekaj minutah spustijo dalje.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana