Latinščina v gostilni



Klasična kultura in antični jeziki v našem prostoru že dolgo niso imeli več svojega mesta, predvsem v sodobni slovenski književnosti (svetla izjema je pri tem Alojz Rebula). Za nenavadno in celo drzno potezo pa se je v svojem knjižnem prvencu Poletje v gostilni, ki je letos izšel pri založbi Beletrina, odločila mlada pisateljica Lara Paukovič. Roman je zgodba o mladi študentki Nastji, ki se v poletnem času zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Okolje jo odbija, saj vanj vstopi z nekakšno vzvišenostjo, češ da je sama Slovenka in študentka slovenistike, tam zaposleni pa po večini Srbi, ki slovenskega jezika sploh ne poznajo.
Prav medjezikovnost s prepletanjem standartnega jezika, srbščine, latinščine, pa tudi nekaterih slovenskih narečnih različic (prevsem gorenjske) romanu dajejo čar, ki ga – priznajmo si – ne premorejo (več) tista dela, ki so napisana v slengu ali ljubljanski mestni govorici. Latinščina ima sicer med omenjenimi jezikovnimi kodi najmanj prostora, saj Paukovičeva v svoje besedilo vpleta le nekatere besedne zveze (denimo status quo ali podobne), ki so povprečnemu slovenskemu bralcu postale že tako neznane, da potrebujejo opombo s prevodom.
Latinščina torej znova trka na glavna vrata (dovolj je, da pomislimo, pri kateri založbi je roman izšel), potem ko jo je dvajseto stoletje iz hiše slovenske kulture kratkomalo defenestriralo. Najprej je to storil do nje neprijazen povojni čas, v zadnjem obdobju pa vse bolj prepotentna angleščina.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana