Kocka je padla

Ko sem pred skoraj desetletjem kot novinar oziroma sodelavec Primorskega dnevnika obiskal svojega nekdanjega profesorja Jožeta Pirjevca, ki je tedaj pri založbi Einaudi ravnokar objavil knjigo o fojbah, je v začetku intervjuja povedal, da je njegovo delo pravzaprav nastalo kot znamenje protesta. Na zgodovinskem simpoziju, ki je potekal v Anconi, je namreč v dvorano vdrla razjarjena skupina – šlo je za podmladek neofašistične organizacije oziroma stranke, ki je s svojim primitivnim vedenjem skušal prekiniti zasedanje italijanskega državnega združenja partizanov ANPI. Diskutantje so nekatere teme očitno obravnavali na način, ki jim ni bil všeč. Z objavo knjige se je Pirjevec torej hotel dvigniti nad primitivno raven kontestacije, ki jo je doživel na svojem predavanju.

Tudi sam sem se za blog odločil v trenutku, ko je postala mera polna. Pri urednikih večine slovenskih literarnih medijev in revij – z nekaj redkimi in častitljivimi izjemami (Poetikon, Apokalipsa, Zvon in morda še kateri) sem vedno pogosteje začel trkati ob nerazumevanje, ignoriranje, če ne že na šikaniranje (zavrnitev besedila brez ustreznega pojasnila oziroma utemeljitve). Ker sem vbrk času in stanju duha še vedno prepričan, da morata kultura in književnost delovati povezovalno in ne ločevalno, saj morata biti prostor za izmenjavo idej in za dialog, sem sklenil, da bom prispevke, ki ne morejo ali ne smejo najti poti v t.i. uradne literarne revije, objavljal na svojem blogu.

Znani slovenski urednik, ki v literarni srenji velja za avtoriteto, je namreč (vsaj po mojem mnenju) zmotno prepričan, da se uredniki ne morejo ukvarjati z vsemi besedili, ki jih prejmejo, ampak samo s tistimi, ki so objavljiva. Za svoj učiteljski oziroma profesorski poklic vem, da se moram ukvarjati z vsemi, ne glede na to, ali so dobri ali slabi, in iz njih potegniti najboljše. Kjer je dobra volja, tam se vedno pokaže rezultat. To od mene zahteva ne le poslanstvo, ki ga opravljam, ampak tudi dejstvo, da gre denar za mojo plačo iz državnega proračuna, kar v glavnem velja tudi za financiranje malodane vseh slovenskih založb in literarnih revij ter tam zaposlene. Zato bom vesel, če mi boste, bralke in bralci, posredovali kako svoje mnenje, tudi če za to niste plačani :-)

Konec tega kratkega zapisa želim posvetiti Borisu Pahorju ob jutrišnjem odkritju njegovega kipa v ljubljanskem parku Tivoli. Veliko desetletji nam je bil, Slovencem v Italiji, pa tudi ostalim, ki se v povojnem času niso strinjali z enoumjen in takratnim stanjem duha v matici, zgled premočrtnosti in pokončnosti. Matična domovina in njegovo glavno mesto se mu tokrat oddolžujeta, čeprav veliko prepozno. Vedno večji vtis imam, da znova zahajamo v enoumje, pa čeprav je današnje različno in veliko bolj pretanjeno od nekdanjega, ki ga sam nisem doživljal. Ta blog hoče biti le skromni prispevek k uglašenemu večglasju.