Počitniško branje

Bralcem svojega bloga že itak (pre)dolgo dolgujem zapis, podobno pa tudi založbama, ki sta mi še pred novembrskim Slovenskim knjižnim sejmom odstopili recenzijska izvoda tam objavljenih del. To sta zbirka kratkih zgodb Eveline Umek z naslovom Odtisi v času in esejistična študija ameriškega pisca Scotta Hahna Zakaj verujem?
Začnimo s prvo. Evelina Umek je v slovenskem prostoru že dolgo uveljavljena avtorica. Je tudi ena od tistih, ki so svoje ne samo osebno, ampak tudi poklicno in ustvarjalno življenje pisali na relaciji Trst–Ljubljana. Po rodu Tržačanka je za svoj študij izbrala slovensko prestolnico in tam nadaljevala poklicno pot. Velik del te je posvetila ustvarjalnosti za otroke in mladino, njena prozna dela za odraslo publiko pa so nekoliko novejšega datuma. Med drugimi je v svojem delu Po sledeh fate morgane ovekovečila lik Marice Nadlišek Bartol. V knjigah, ki so izšle po letu 2000, sta težišči njenega pripovedovanja vsekakor Trst in njegova okolica, tako v romanih, kakor tudi v zbirkah kratkih zgodb. Za eno od teh (Mandrija in druge zgodbe) je prejela literarno nagrado vstajenje, nekoliko deficitarnemu žanru v slovenski književnosti v Italiji pa se je posvetila tudi nazadnje, in sicer z zbirko Odtisi v času, ki je izšla pri tržaški Mladiki.
Priznam, da sem se, že preden bi začel z branjem, malce spraševal, koliko bo avtorica nasedla klišejem, ki so v naši književnosti uveljavljeni in težko izkoreninljivi. Hkrati pa moram priznati, da Evelina Umek vanje v svojih zgodbah zapada zelo poredko, kar je za avtorje starejše generacije bolj izjema kot pravilo. Kljub temu, da jih bo avtorica v naslednjem letu praznovala kar osemdeset, z najnovejšo izdajo dokazuje, da je še vedno ne samo plodna, ampak tudi izvirna. Spremno besedo je k zbirki pripisal Marij Čuk. Zgodb je v knjigi vsega skupaj dvanajst in so prerez današnje družbe, njenih ljudi, predvsem pa odnosov med njimi. Avtorica jih je postavila v slovenski prostor (brez kakšnih pomembnejših razlik med središčem in obrobjem), njihova zgradba pa precej ustreza klasičnim kanonom. Skratka, priporočeno in ne pretežko branje za vsakogar.
Nekoliko bolj razočaran pa sem bil nad delom Scotta Hahna, ki je izšlo pri založbi Družina. V njegovi predstavitvi sem prebral, da gre za delo konvertita iz evangeličanske vere, ki se je naposled odločil za katolištvo. Iz naslova knjige bi namreč pričakoval, da gre predvsem za opis poti, ki jo je avtor moral prehoditi, da je z ene veroizpovedi “presedlal” na drugo. Podobnih knjig je ničkoliko in so, vsaj meni, najbolj zanimive. Temu je sicer posvečenih nekaj uvodnih poglavij, nato pa se Hahn takoj oddalji od prvoosebne izkušnje (no, tu pa tam še kaj dodaja), njegovo pisanje zato postaja vse bolj apologija katoliške Cerkve in njenega nauka.
Vzeti je treba sicer v poštev, da je delo v izvirniku nastalo pred približno desetimi leti, torej v času papeževanja teologa Benedikta XVI. (Josepha Ratzingerja). V zadnjih letih je namreč katoliški svet s Frančiškovo izvolitvijo ubral popolnoma drugačno smer. Če sledimo papeževemu nauku, pomeni danes biti katoličan izpovedovati svojo vero z dejanji in skrbjo za bližnjega (predvsem za tistega v stiski), ne pa toliko z dogmatiko, ki je je Hahnova knjiga (pre)polna. Poudarjanje bistvenih razlik med protestantsko in katoliško različico krščanstva je namreč povsem nepotrebno, če vernik svoje veroizpovedi ne živi konkretno. Ne samo sedanji papež, ampak tudi nauk katoliške Cerkve uči, da je vera (v nasprotju s protestantsko) brez dejanj mrtva. To še toliko bolj v slovenskem prostoru, ki je zelo občutljiv za vsako “napako” oziroma nespametni korak, ki ga storijo katoličani.
Skratka, Zakaj verujem? Scotta Hahna bi sicer lahko bilo zanimivo delo, če bi izšlo v drugačnem kontekstu (ne v poljudnem, za katerega se Družina ima), ampak nekoliko bolj filozofskem. Ker sam nisem teolog ali filozof, pa njegovo presojo iz tega vidika prepuščam drugim.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tomizzevemu forumu in azilu ob rob

Kozarček čistega vina

Red Land (Rosso Istria)