Tatjana Rojc, La figlia che vorrei avere

Sredi septembra je literarni portal LUDLiteratura.si objavil moje poročilo z letošnjega SloFesta in ga naslovil Nepredstavljivi luksuz jezika. Med različnimi vprašanji, ki sem si jih zastavil, je bilo tudi, koga lahko imamo za slovenskega pisatelja. Isto temo sem po vzgibu Andreja Blatnika obravnaval v svoji kolumni, ki sem jo na blogu objavil pod naslovom Kdo je lahko Slovenec?.
Zapleteno vprašanje se je tokrat porodilo znova, in sicer ob branju romanesknega prvenca Tatjane Rojc, ki je pri založbi La nave di Teseo izšel v italijanskem jeziku. Njegov naslov je La figlia che vorrei avere (Hčerka, ki bi si jo želela). Njen glavni lik je Slovenka Sanja, ki jo druži prijateljstvo s pisateljem Borisom Pahorjem, muči in stiska pa zakon z Leonejem, Italijanom, ki je do slovenščine in njenega podrejenega družbenega položaja popolnoma brezbrižen.
Ko bi knjiga izšla v slovenskem jeziku, bi jo lahko brez težav postavili ob bok prozi Marka Sosiča, s katerim Rojčevo druži predvsem generacijska pripadnost. Verjamem, da bo njeno delo kmalu doživelo slovenski prevod, za katerega bo poskrbela ena od naših (tržaških, seveda) založb. Avtorica poudarja, da so jo pri pisanju vodili ženski glasovi, ki jih je poslušala veliko časa. Ženske like v slovenski tržaški književnosti sicer med drugimi upodablja že omenjeni Sosič, poleg njega pa še Evelina Umek in Vilma Purič. V italijanski pa je to mojstrsko storil pokojni Fulvio Tomizza.
Prav jezik in posledično ciljna publika, ki ji je knjiga namenjena, obvarujeta delo pred klišejizacijo. Jasno je namreč, da je napisana za italijanske netržaške bralce, take, ki naše situacije ne poznajo, zato avtorica na dolgo in široko razlaga vse zgodovinsko in družbeno ozadje Trsta. Tudi dejstvo, da je delo izšlo pri milanski založbi La nave di Teseo, pri kateri je svoje knjige objavljal lani preminuli filozof Umberto Eco in ki jo vodi Elisabetta Sgarbi, je precej povedno.
Preden grem k obravnavi osrednjega, sicer ne toliko vsebinskega vprašanja, ki ga Tatjana Rojc odpira s svojim najnovejšim delom, naj zapišem, da je vloga Borisa Pahorja v zadnjem času postopno prešla od pisateljeve k protagonistovi. V zadnjem desetletju je namreč izšlo veliko več del o njem kot pa del, ki jih je sam podpisal. Rojčeva seveda ni prva, ki piše o Pahorju, doslej so o njem pisale predvsem ženske, in sicer Cristina Batocletti, Mila Orlić in še katera. Zanimivo pa je, da ga je prvi v svojem romanu Divji golob upodobil Alojz Rebula že davnega leta 1972. Še bolj izrazito učinkuje dejstvo, da se nam v pričujočem delu Boris Pahor razkriva tudi in predvsem kot človek, ne pa toliko kot javna osebnost ali celo politik, ki smo ga navajeni z njegovih javnih nastopov. Privilegiran odnos s pisateljem je domena le redkih izbrancev, med njimi Tatjane Rojc, ki je v zadnjih letih napisala kar nekaj besedil o njem oziroma Pahorjeve knjige uredila.
Osrednje vprašanje torej je: lahko torej Tatjano Rojc z njenim romanom La figlia che vorrei avere obravnavamo kot slovensko avtorico? Če kot merilo vzamemo tipološke določnice Mirana Košute iz eseja Mejišče, se odgovor glasi da, saj njeno delo, razen v jezikovnem kodu (čeprav je knjiga v italijanščini, je posejana s slovenskim izrazjem, pa tudi slovensko toponomastiko), odgovarja ostalim štirim. Prisotne so namreč etična, ontološka, narodna in prostorska komponenta. Roman se odvija v Trstu, opisuje konflikt med Slovenko in Italijanom, narodna pripadnost pa je prikazana kot etični in ontološki problem hkrati. Odpovedati se ji bi namreč pomenilo poleg vseh vrednot zanikati tudi samo sebe.
Literarna zgodovinarka Maja Smotlak bi delo Tatjane Rojc verjetno uvrstila v kategorijo enonacionalnih romanov, saj je v njem prikazan konflikt med Slovenko, ki se zavzema za lastno samobitnost, in Italijanom, ki je ne sprejema oziroma je do nje ravnodušen. Tretji element predstavlja že omenjeni Boris Pahor, ki je protagonistki v podporo in pomoč pri premagovanju konflikta med zvestobo narodni pripadnosti in tisto življenjskemu sopotniku. Ker je Boris nasproti Leoneju v delu premočen lik, lahko konec precej dobro zaslutimo.
Delo Tatjane Rojc La figlia che vorrei avere premore tudi elemente fikcije, a je v njem (poleg resničnih likov) povzetega toliko stvarnega dogajanja, da gre dejansko bolj za nek literarni spomenik vsem tistim ženskam, ki so v zapletenih povojnih časih spričo svoje podrejene vloge v družbi in odnosu med spoloma bile prisiljene v kompromise, ki so jih dušili. Osrednja in hkrati najbolj močna točka romana je Sanjin notranji konflikt oziroma razpetost, ki na koncu preraste v zmago nad samo sabo in opustitev mnogih kompleksov manjvrednosti, ne le narodnostnih, temveč tudi na področju odnosov med spoloma.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana