Kdo je (lahko) Slovenec?

Vprašanje se mi je v misli prikradlo danes zjutraj, potem ko sem prespal izhodišče, ki nam ga je včeraj po koncu uradnega dela 32. mednarodnega literarnega festivala Vilenica ob gostilniški mizi serviral eden od slovenskih literarnih gurujev. Glasilo se je: koga lahko imamo za slovenskega pisatelja? Posledično: koga lahko torej nominiramo za kresnika in koga ne? Kakšni so kriteriji? Naj bo dovolj državljanstvo? Je potreben tudi materni jezik? Naj odloči slovenska tema?

Spomnil sem se na svojo najnovejšo kolumno, ki sem jo pred kratkim objavil na spletni strani AirBeletrina.si. V njej je bila omenjena dilema, ki je pred leti pestila marsikaterega Slovenca v Italiji. In sicer: koga naj vzgajajo šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji? Slovence? Italijane? Narodno zavedne ali le dobre govorce jezika? Ob tem sem se spomnil še na oddajo, ki jo je pred leti na Radiu Opčine imel prof. Samo Pahor in v kateri je trdil, da kriterijev o tem, kdo je dober Slovenec, zaenkrat še nimamo izdelanih.

Verjetno jih tudi danes še vedno nimamo, poleg tega pa jih najbrž ne potrebujemo. K sreči ne živimo (več) v času, kjer bi se moralo nekoga ocenjevati po njegovem zunanjem izgledu, navadah, življenjskem slogu ipd., in se tako posledično odločati, kdo je in kdo ni naš. Podobnih zgodovinskih poskusov je bilo v dvajsetem stoletju kar precej, njihove posledice pa dobro poznamo.

Pomislil pa sem tudi na primer osebe, rojene v Trstu na koncu petdesetih let preteklega stoletja v mešanem zakonu. Zaradi očetove službe tedaj otrok ni mogel obiskovati slovenskih šol (oče Italijan iz notranjosti polotoka bi namreč doživljal pritiske in šikaniranja), z materjo pa je vedno govoril v slovenščini. Tudi njegovi potomci (otroci in vnuki) so kljub nenaklonjenim okoliščinam ostali zvesti materinščini in jo danes še vedno gojijo, čeprav niso obiskovali slovenskih šol. Pravo travmo pa je najstnik doživljal tedaj, ko ga »čistokrvni« Slovenci niso sprejemali, saj je bil otrok mešanega zakona. Izključitev iz skupnosti mu je povzročila travme, ki jih še danes ni povsem predelal.

Če je bila taka drža med Slovenci v Italiji v začetku druge polovice preteklega stoletja še nekako razumljiva (minilo je le dobro desetletje od padca fašizma), pa so podobni zadržki v današnjem času povsem odveč. Pred slabim desetletjem (torej po vstopu Slovenije v EU in schengen) sem se za kratek čas politično udejstvoval v skupini Mladi za mlade, ki je delovala pod okriljem Stranke slovenske skupnosti. Neki moj kolega se je tedaj imel za zelo »pametnega« in je v pismo uredništvu Primorskega dnevnika zapisal, da mešani zakoni ne morejo predstavljati pravega slovenskega duha. Da je zabil močan avtogol, priča že sam podatek, da je tedanji (in sedanji) deželni poslanec te stranke sin mešanega zakona. Kmalu zatem sem se dokončno prepričal, da v skupini, ki goji »čistokrvnost« in nacionalizem (čeprav v vrstah manjšine in njenih mladih), zame ni prostora.

Prav danes pa sem v svoj elektronski predal prejel sporočilo človeka, ki mi jih kdaj dnevno pošlje tudi deset, čeprav mu ne odgovarjam. Takole pravi: »Tale Bukovaz (Antonella, op. P. S.) je včeraj prejela kristalno nagrado v Vilenici (pravilno: kristal Vilenice, op. P. S.). Slovenska sodobna literatura (poglejte, kdo je v žiriji) ceni tole: asimilirance, ki pišejo neke slovenske zgodbe v enem od ''velikih'' jezikov. Ker bi v resnici to sami radi počeli.« Nisem ravno prepričan, ali je največja želja slovenskih piscev, da bi pisali naše zgodbe v enem velikih jezikov, drugače bi to že zdavnaj počeli. Nič slabega ni v tem, da piščeve ambicije segajo tudi preko naših meja. Za to imamo seveda prevajalce. Vem pa, da se je Beneška Slovenka Antonella Bukovaz knjižne različice svojega maternega jezika naučila pri dvajsetih, ker prej ni imela te možnosti. Če je asimiliranka (kar ni, saj se povsod predstavlja kot Slovenka, čeprav brez slovenskega državljanstva in formalne izobrazbe v slovenskem jeziku), potem to ni njena krivda. Toliko, da ločimo zrnje od plev, in damo s tem zadoščenje tistim, ki jim je tovrstno ločevanje tako zelo všeč, čeprav ne ločujemo, kot bi želeli oni.