Zakaj mlajša slovenska pisca iz Italije svojih del ne moreta objaviti v matici?



Pred nekaj tedni sem skoraj na dušek prebral najnovejše delo Igorja Omerze Boris Pahor v žrelu Udbe. Knjiga je dvignila veliko prahu, v vrtincu se je (znova) znašel zgodovinar prof. Jože Pirjevec. V tem zapisu se sicer ne nameravam vmešavati v politične polemike, ki so – vsaj po mojem mnenju – brezplodne. Kot zgodovinar naj dodam le to, da se na arhivske vire ni moč tako slepo zanašati, še posebno v takih primerih, ko je gradivo jasno pristransko in dejansko ni mogoče med seboj primerjati več virov.
V knjigi o Borisu Pahorju kot »stranski liki« nastopajo tudi nekateri drugi, ki so s protagonistom oblikovali njegov čas. Eden pomembnejših je pisatelj in dolgoletni Pahorjev sodelavec pri reviji Zaliv Alojz Rebula. Omerza piše, da so se iskre med Borisom Pahorjem in tedanjo oblastjo v matici začele kresati po objavi njegove Kocbeku naklonjene ocene Strahu in poguma v Primorskem dnevniku na začetku petdesetih, dodatno se je zaiskrilo po izidu knjige Odisej ob jamboru leta 1969 pri tržaškem Zalivu, svoj vrhunec pa je napetost dosegla po objavi Kocbekovega pričevalca leta 1975, ko so Pahorju za nekaj časa prepovedali vstop v Jugoslavijo. Nekoliko različnega tretmaja je bil deležen Alojz Rebula, oblast z njim ni postopala tako ostro.
Če se ozremo po Pahorjevi (in Rebulovi) bibliografiji bomo opazili, da sta pisatelja v tem času (do leta 1975) dejansko nemoteno izdajala svoja dela pri založbah v tedanji Socialistični republiki Sloveniji, čeprav ju danes imamo za kritika režima ali celo disidenta. Boris Pahor je med Koprom, Mariborom in Ljubljano v petdesetih objavil cel kup romanov (Mesto v zalivu, Vila ob jezeru, Nomadi brez oaze). Svojo pisateljsko kariero je nadaljeval tudi po Odiseju ob jamboru, v katerem je polemiziral z Edvardom Kardeljem. V sedemdesetih sta v Sloveniji izšli zbirki Grmada v pristanu in Varno naročje. Pahorjeva prva knjiga po drugi Kocbekovi aferi pa je v domovini ugledala luč komaj leta 1983, bil je to Tržaški mozaik. Podobno bi lahko trdili za Rebulo, z razliko, da je »anatema« zanj veljala le dve leti, saj so že 1977. v Kopru izšli Snegovi Edena.
Iz nekaterih sredin neprestano poslušamo, da so bili tisti časi v matici zelo hudi in da so si le redki upali ugovarjati kanonom, ki so jih na vseh področjih življenja postavljale tedanje oblasti. Kdor pa si je to dovolil, je posledice občutil na lastni koži. Če kot primera vzamemo Jožeta Pučnika in Draga Jančarja, trditev velja, očitno veliko manj pa pri zgoraj omenjenih Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli.
Danes živimo v demokraciji in svetu brez meja, v katerem je na videz dovoljeno vse. Morda so se prav zaradi tega strasti nekoliko umirile in pisatelji niso več tako kritični, kot so bili nekoč. Moje vprašanje pa tokrat ni retorično, saj bi se morala nanj odzvati uredništva pomembnejših slovenskih založb, pri katerih sta pisatelj in pesnik moje generacije Erik Sancin in David Bandelj dlje časa neuspešno vztrajala za objavo svojih del. Sancin bo v kratkem svoj roman Ravna črta izdal v samozaložbi (njegov prvenec Nekje sredi vročine iz leta 2003 predstavlja prelom v slovenski ustvarjalnosti v Italiji), njegov skorajšnji izid pa pogojuje zamuda, s katero (nas) rimsko ministrstvo za šolstvo redno drži v šahu pri izplačilu zasluženega dohodka. Bandelj – očitno zahvaljujoč svoji flegmi in neomajni veri – še vedno potrpežljivo čaka na priložnost za objavo svoje pesniške zbirke v matici, potem ko jih je v zamejstvu objavil že tri. Poleg Bandlja in Sancina gre omeniti še dva pripadnika iste generacije (na pripadnico še čakamo), in sicer režiserja Igorja Pisona ter Vinka Bandlja, ki po vsej verjetnosti sreče v senci ljubljanskega gradu sploh nista poskušala. Omenjeni avtorji do osrednje Slovenije sploh niso toliko kritični (če sploh so), kolikor sta to pred štiridesetimi in več leti v Zalivu bila Boris Pahor in Alojz Rebula, pa so njune knjige kljub temu brez problemov izhajale ...
Obstaja slovenski kulturni prostor le za rojene pred letom 1960 (Dušan Jelinčič, Marko Sosič in kopica starejših)? Pa še cvetka: glede Alojza Rebule Igor Omerza v delu Boris Pahor v žrelu Udbe pravi, da je imel na svoji strani (strogega) mentorja in kritika Lina Legišo, ki se je zavzemal za njegov »prodor« med osrednjeslovenske bralce. Kje ima svoje literarne mentorje in »lobiste« današnja mlajša generacija slovenskih piscev v Italiji? Kdo je kriv za to, če po mnenju urednikov in kritikov iz matične domovine kljub osebni in intelektualni zrelosti očitno ne zna pisati dovolj dobro?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana